|
| | Author | Message |
|---|
hannah cassie evans
Število prispevkov : 186
Your age : 26
 | |  | |
Mars Williams
Število prispevkov : 61
Your age : 34
| | Subject: Re: Northern tower Fri Jun 22, 2012 4:34 pm | |
| for gorgeous emma faith he dreamed of para-para-paradise...
Slišal je pripovedi o kraljih, o gradovih. O prelepih princesah in princih na belih konjih. Nekoč jim je želel verjeti. Želel je verjeti v srečne konce, v ljubezen, ki traja. Večno. A calo samega sebe mu včasih ni uspelo prepričati v to. Mogoče je bil rojen s tem, z neke vrste pesimizmom. Nekje na dnu njegovih misli pa je tlela iskrica, majhna in skoraj neznatna. Nekoč, pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami... ne, do njegove sanjske dežele je bilo več kot devet gora in devet voda. Bila je daleč stran, kraljevska Rusija, pa še vedno so ga ob njeni veličini spreleteli mravljinci po hrbtu. Tam, in samo tam, si je lahko predstavljal mogočne gradove, lahko si je predstavljal neskončna polja. Kako da si jih ne bi: še vedno so bila tam, neskončna sibirska nižavja, prostrane poljane stepe, pa tajga in tundrsko rastlinstvo... Oboževal jo je, mati Rusijo. Počutil se je, kot da bi ga ona vzgojila. In, ne da bi si mislili, v tem stavku je več kot kanček resnice. Odraščal je sam, na prostranih nižinah Sibirije. In čeprav je sam sebi govoril, da nikoli ni ljubil, to ni bilo res: ljubil je to pokrajino, ljubil veter v laseh in ljubil vsako travnato bilko na poljih. A to je bilo takrat.
Zdelo se je, kot da mladenič poskuša narediti samomor. Le kako drugače pa bi si sploh lahko predstavljali ta prizor. Mars je okoli treh ponoči, ko na stolpu ni bilo nikogar, stoječ na zidu stolpa opazoval okolico. Kako zelo neznatna se mu je zdela, počutil se je ujetega. Fantu se je vse na akademiji zdelo prekleto majhno in utesnjeno. Ne samo, da je bil imun na katerekoli zunanje dejavnike, bil je kot ujetnik v svojem lastnem telesu. In ja, to je bil edini način, da se je vsaj za nekaj časa znebil tega ogabnega občutka. Danes pa... danes se je spomnil, da je nebo povsod enako. In zazrl se je v zvezde, iskal povezave. Pa jih kot vedno ni našel. Zanj je bilo nočno nebo za vedno ne rešena uganka, zavita v tančico skrivnosti. Lahko bi jo odkril, a tega po eni strani sploh ni hotel: užival je v njegovem čaru in svoji nevednosti. In čeprav je zavzeto strem lv zvezde, je začutil prisotnost človeka, bolje rečeno ženske. Njen nežen parfum, pa tudi vonj kože se je počasi, a vztrajno prebil do Marsa. "Čudovito, kajne?" je zamrmral, a se še vedno ni obrnil. Njegov globok glas se je popolnoma razlikoval od tistih, deških, ki so odmevali po šolskih hodnikih. Morda je deloval celo malce zastrašujoče. Še vedno je stal in opazoval svetleče pikice. Po nekaj sekundah je stegnil roko in pokazal nekam v nebo, rekoč: "Poglej, veliki voz. Severnca." Nebo ga je prevzelo, zdelo se mu je kot da čuti neko iskrico, ki pa je gorela samo za trenutek. Vonj parfuna je postal močnejši.
|
| | | |
sydney violet waldorf
Število prispevkov : 33
Your age : 29
| | Subject: Re: Northern tower Sat Jun 30, 2012 5:14 pm | |
| Sorry, ker si morala tako dolgo čakati, bla na morju, ni wifija -.- Zvok padajoče vode je izginil, ko je Emma zaprla tuš. Stopila je iz kabine in si okoli mokrega telesa zavila brisačo. Stopila je iz kopalnice in se postavila pred ogledalo. Ni vedela zakaj, ampak vsakokrat, ko se je pogledala v ogledalo se ji je zdelo, da je odkrila še en delček sebe. Čisto majhen, a vseeno se je počutila bolje, komaj zaznavno, a bolje.
Prižgala je majhno lučko na polički ob ogledalu, ki je oddajala bledo svetlobo, zaradi katere se je zdelo, da je njena koža skoraj prosojna. Sklonila se je po parfum, ko ji je iz rok padla brisača in tiho pristala ob njenih gležnjih. Preden bi sploh pomislila, da bi pobrala brisačo se je zastrmela v ogledalo. Dolgi mokri lasje so ji padali na prsi in pošiljali tanke potočke vode. Njene oči, so se v beli svetlobi zdele čisto modre, zelena je izginila kdo ve kam. Z konico prsta je počasi sladila svojim oblinam in se nazadnje dotaknila skoraj edinega dela njenega telesa, ki ni izgledala čisto prosojen – lica. Skoraj vedno so bila obarvana s rahlo rožnato rdečo, zaradi česar je vedno uporabljala puder. Ledena kraljica, kot je ona ni mogla zgledati, kot da ves čas zardeva, kajne? S palce si je pogladila spodnjo ustnico, ki je zaradi blede svetlobe izgledala skoraj prozorno, popolnoma brez barvno. Odsev v ogledalu je ponovil za njo, medtem ko ga je kot hipnotizirana opazovala. Parfum po katerega se je prej sklonila je sedaj počival v njeni roki. Chanel no. 5. Trije kratki šprici in tako kot ona je tudi soba dišala 'po ženski', kot so nekateri pravili. Z obešalnika je vzela kratko, svileno, črno spalno srajčko. Nazadnje se je še zadnjič zastrmela v ogledalu v upanju, da ji bogovi nocoj namenijo miren spanec brez nočnih mor, ki so se ponavljale vsako noč odkar je prispela na Elemnts of magic. A takoj, ko je zatisnila oči so ponovile – kot, da bi se bogovi delali norca z nje.
Ležala je na veliki jasi nekje v gozdu, opazujoč bele oblake na modrem nebu. Ugibala je na kaj jo spominjajo oblike belih gmot. Počutila se je nekako spokojno. A ker je bila to mora ne pa neke lepe sanje, možne le v pravljicah, se tukaj ni končalo. Naenkrat so oblaki zamenjali barvo – iz bele v popolnoma črno. In ne glede na to kako je Em oboževala to barvo je bila v takšnem primeru strašna. Nato je začelo deževati, a ne naveden dež. Padale so kaplje krvi in začele močiti ter rdečiti njeno snežno belo obleko. Po obrazu so ji tekle nebesne solze krvi. Ni vedela kako, a zavedala se je, da je to kri njenih staršev, Ruby in vseh ostalih, ki so ji kaj pomenili in so umrli. Vedela je, da je to v bistvu tud njena kri, tista, ki jo je izgubila, ko je skoraj umrla. Začela je teči proti gozdu, a se je ta vedno bolj oddaljeval. Bližje kot je prišla, bolj daleč je gozd pravzaprav bil…
Prepotena se je zbudila, lasje so se ji lepili na čelo. Nujno je potrebovala zrak. Vstala je in si naredila trden čop. Iz sobe se je odpravila kar bosa. Počasi se je sprehodila do severnega stolpa, saj se ji je zdelo, da bo tam dobila največ zraka, pa še razgled je prečudovit.
Obstala je pred vrati, ko je ugotovila, da ni edina, ki ne more spati. Zavedela se je, da je ura tri zjutraj, zato ni nikogar pričakovala v stolpih. Zmotila se je. Fant se ji od zdaj ni zdel znan, a bila je skoraj 100% prepričana, da je to Mars Williams, uporabnik senc. Element se ji je običajno zdel beden, kot vsi ostali, kar se je za uporabnico teme nekoliko spodobilo. Družba se ne bi branila, ker bi tako verjetno pozabila na svoje sanje, a ni ga hotela motiti. Tiha kot senca, se je opomnila, in se obrnial na peti. Mars pa jo je že videl, slišal, karkoli vedel je da je tam. Zdaj ni mogla več pobegniti. Stopila je bližje ob njegovih besedah, da je nekaj čudovito. Opazila je, da gleda nebo. Ja, tudi njej se je vedno zdelo nekaj posebnega.
»Ja.«
Je tiho dahnila v odgovor. Zdaj je že stala poleg njega naslonjena na leseno ograjo. Sledila je njegovemu prstu gledoč v zvezde. Prikimala je in piskala še nekaj zvezdnatih povezav.
»Volar. Arktur.«
Je pokazala na še eno povezavo in zvedo, malo manj poznano, a njej eno najlepših. Pogledala je črnolasca in se prepričala, da je res Williams. Morala bi biti nesramna, zatežena, grozna, a družba ji je tako dobro dela, da ga enostavno ni imela moči, da bi ga odgnala. Namenila mu je majhen nasmešek.
words: 772 *proud face* |
| | | |
Mars Williams
Število prispevkov : 61
Your age : 34
| | Subject: Re: Northern tower Mon Jul 02, 2012 10:02 am | |
| no big deal, sej tut če bi prej napisala jest ne bi odgovorila  for the first time in my life, stars shined so bright, i felt like they shined just for me Poslušal je in vpijal vsako njeno besedo, čeprav teh ozvezdij ni poznal. Da, rad je gledal zvezde, a vanje se ni poglabljal. Bile so lepe in skrivnostne, za Marsa je bilo to popolnoma dovolj. Vsaj nekaj je bilo na tem črnem in dolgočasnem svetu, ki ga je -pa tudi če le za ternutek- prevzelo. Njegove ustnice so bile rahlo razprte, dihal je skozi usta. Izgledalo je približno tako, kot da bi kadil: le da ni izdihoval nobenega dima. Počasi. Zdelo se je, kot da se fantov prsni koš sploh ne premika, in pravzaprav se res ni tako, kot se to dogaja pri drugih ljudeh. Njegovi vzdihi so bili majhni, neznatni, kakor da ne bi potreboval zraka. Ko je dekle izgovorila še drugo ime ozvazdja, je počakal za trenutek, nato pa se je obrnil proti njej. V njegovih že tako svetlečih očeh se je delo opaziti odsev zvezd. In na nek način so izžarevale odločnost in žalost hkrati... A le kdo bi se poglabljal v Marsove oči? Toliko lepega bi lahko ljudje opazili na njem, a ne: že celo življenje je bil označen z besedo čudak, depresiven ruski bebec. Na nek način mu je bilo to všeč, vsi so ga pustili na miru in se brigali zase. A globoko v sebi... ga je bolelo. "Pozdravljena, Faith," je rekel in rahlo ukrivil levi kotiček ustnice, to je izgledalo kot neki srhljivi pol nasmešek. Premeril jo je od glave do peta, nato je svoj pogled znova usmeril v nebo. Zvezde se naenkrat niso več lesketale tako kot prej. Ali pa se je Marsu to samo dozdevalo? Ni vedel, ni mogel izvedeti. In mogoče tudi ni želel. "Kaj počneš tukaj, ob tej uri? In mislil sem, da si preveč vzvišena za pogovor z mano," je pripomnil, na pol v šali, na pol zares. |
| | | |
sydney violet waldorf
Število prispevkov : 33
Your age : 29
| | Subject: Re: Northern tower Fri Jul 27, 2012 11:31 am | |
| Shit, tole je sele pozno. Sorry, sorry, sorry, sorry, sorry, sorry, sorrry... Pa se dvakrat sorry, ker je tok bedn post! Emma je se nekaj casa v tisini, ki je vladala med njima opazovala zvezde, nato pa se od,aknila od ograje. Obrnila se je tako, da je nebu kazala hrbet, a veliko bolje videla temnolasca, katerega drzbe je bila zacuda vesela. Ce bi se srecala nekje med dnevom bi bila verjetno zlobna in polna sama sebe, ali pa bi ga preprosto prezrla, kot obicajno. Ampak ne. Nic od tega ni bila, v bistu je poskusala biti prijazna. Skoraj je ze pozabila kako je biti dober, nasmejan in ves pocukran kot vecina luck (obvladovalcev svetlobe i ostalih svetlih elemntov). Ali pa enistavno nikolinni vedela.
"Williams."
je odzdravila, a mu ni vrnila nasmeska. Vsaj to. Ze od nekdaj je zivela po motu "You can't make people love you, but you can make them fear you." Od tega je le malokrat odstopila, a danes je bil eden tistih dni.
"pravzaprav sem te hotela vprasati isto."
je odvrnila.
"Ce hoces sem lahko spet vziseno budalo, ki ga vsi tako obizujejo"
je sarkasticno zamrmrala in zavila z ocmi. |
| | | |
Sponsored content
| | Subject: Re: Northern tower | |
| |
| | | | |
Similar topics | |
|
| | Permissions in this forum: | You cannot reply to topics in this forum
| |
| |
| |
Home 
Search 
Register 
Log in 
