Veronika se je sprehajala po akademiji in kmalu prispela na astronomski stolp, kamor je bila namenjena. Mrak se je ravno spuščal in Roni je rada skozi teleskop gledala zvezdnato nebo. Že je hotela se skloniti in pogledati čez enega od njih, ko jo je nekaj prestrašilo, od zadaj. Upam, da ni Tenebris, je utrujeno pomislila.

((Anabelle?))

Annabelle je kot ponavadi, hodila na astronomski stolp razmišljati ob gledanju zvezd. To je delala že odkar je prišla na akademijo. Na sebi je imela strgane kavbojke, ter neko majico z dolgimi rokavi. ter allstarke. Ko je vstopila skozi vrata se je z glavo zabila v podboj vrat. Pozabila je da je rahlo prevelika za tale vrata. Annabelle je bila res zelo visoka, in je bila večja od večine fantov na tej šoli, zato je hitro dobila kakšen udarec podboja v glavo. Potihem je zaklela, ter nato bolj previdno stopila noter. Vendar je začutila da je še nekdo notri. Po svojih sposobnostih je vedela samo to da ni duh, in da je neko dekle.Annabelle ni spustila niti glasu, ter čakala ali se bo dekle zmenilo zanjo ali ne.

Ko je zagledala drugo dekle, se ji je nasmehnila. Zopet ni bila razpoložena za spor. "Ti si verjetno nova?" Je vprašala. "Moje ime je Veronika Oilean," je dejala.

''Ne nisem nova,'' je na kratko odvrnila Annabelle,kakor je naredila vedno pred tistimi ki jih ni poznala. ter se ji rahlo nasmehnila.'' Annabelle Johanson,''' se je predstavila. Roke je zatlačila v žep kavbojk ter se odpravila do najbližjega teleskopa ter začela opazovati nebo.

"Me veseli," je odvrnila Veronika, nato pa se še sama zazrla čez enega od teleskopov.

((Sori, sem čisto brez idej))

Annabelle se ni niti malo nasmehnila. Vendar se ni nameravala spreti z njo, vendar to pač ni bilo v njeni navadi, da se nasmiha vsakemu neznancu ki ga sreča.'' No in zakaj si tukaj?'' je zamrmrala, ter odmaknila pogled iz teleskopa.

"Sem zahajam vsakič, kadar se želim sprostiti," je odgovorila Veronika, brez da bi odvrnila pogled z zvezd, ki jih je skozi teleskop natančno videla in preučevala. Čutila je, da Annabelle ne bo ravno njena najboljša prijateljica. Proti njej je bila namreč naperjena, kot bi bili sovražnici, ne pa dijakinji na isti šoli.

''ahm, no potem pa le imava nekaj skupnega,'' je rekla Annabelle ter se rahlo nasmehnila. Z Veroniko ne bosta ravno najboljše prijateljice. Vendar bi lahko poskusile biti vsaj prijateljice, ne pa sovražnice. Annabelle se je včasih do ljudi obnašala malo naperjeno, in tako kakor da ne mara ljudi okoli sebe. Annabelle je bilo vseeno kakšne vibracije oddaja ali kako se obnaša.

Veronika je prikimala, tudi sama je to čutila. Da imasta nekaj skupnega, namreč. Ni več vedela, kaj naj reče, zato se je spet zazrla čez teleskop, malce preučevala zvezde, nato pa zagledala neko debelo ognjeno rdečo črto nepravilne oblike. Zgledala je kot komet. "Kaj za vraga pa je to?" Je bleknila in si podrobneje ogledala. Bil je neke vrste komet. Ognjeno rdeče barve in po nebu se je premikal počasi, zelo počasi. Šele nato se je Roni spomnila tiste zgodbe oziroma legende, ki jo je kot otrok tako rada poslušala. "Ne mora biti res," je rekla.

((Sori, sem se šele zdaj domislila, kaj naj napišem,))

Annabelle je iz čiste radovednosti stopila bližje k Veroniki, ter se ozrla skozi telskop zraven.'' Kaj ne more biti res?'' je vprašala Annabelle. Na nebu je videla debelo ognjeno rdečo črto nepravilne oblike, vendar ni vedela, nobenega imena za to stavr na nebu, saj ni bila ljubiteljica astronomije. Vendar je bila Veronika tako presenečena, da je stoposto moralo biti nekaj posebnega ali kaj podobnega. Annabelle je skomignila z rameni, ter vprašujoče pogledala Veroniko.


((hah sej vredu ))

"Rubrum diabolus, vsaj tako naj bi ga imenovali v starih časih in legendah," zavzdihnila je še vedno rahlo pretresena. "To lahko pomeni le eno..." je zamrmrala in glas ji je zamrl ob zadnji besedi, ni se je upala izgovoriti. Legende ne morajo biti resnične, si je ponavljala v mislih, čeprav je vedela, da se na nebu definitivno sveti Rubrum diabolus.

''ahha in kaj to pomeni,'' je vprašala Annabelle ker ni imela pojma o čem zdaj govori Veronika. Annabelle je zdaj že resno hotela vedeti, kaj je to,ker je bilo očitno da nekaj pomembnega. Annabelle se je poskušala spomniti ali je že kje sliašla za to. Vendar se ni mogla. Zavzdihnila je ter čakala na Veronikin odgovor.

Veronika se je obrnila proti Annabelle. "Čudno da še nisi slišala. O Rubrum diabolus govorijo mnoge legende. V latinščini te dve besedi pomenita rdeči vrag," zajela je sapo. "Vse legende pa pravijo, da je rdeči vrag znanitelj bitji, ki po človeških izmišljotinah naj sploh ne bi obstajale. Zmaji," še vedno je bila pretresena. Med prsti obeh rok je mencala svojo majico z dolgimi rokavi. Premišljevala je o tem, če je to resnica. So zmaji sploh obstajali? In zakaj se je na nebu pojavil znanitelj, ki naj bi znanil prav njih? Nato pa je začela premišljevati o legendah. "Legende naj bi govorile, da je kmalu po tem, ko so se pojavili obvladovalci elementov, ljudje zagledali prav tale rdeč komet. Njihovi takratni znanstveniki so ga poimenovali Rdeči vrag, misloč, da prinaša nesrečo. Kmalu zatem naj bi skupina šestih obvladovalcev ognja našla prvega zmaja. Legenda pravi, da naj bi bila med tisto skupino tudi prva moje rodbine, moja soimenjakinja. Skupina je zmaja vzgajala, a ljudje so se začeli bati svojega izumrtja in tako so se splazili do zmaja in mu prebodli srce. Od takrat naj bi se pojavilo še več znajev, vsi pa naj bi ibli ubiti od rok ljudi. Komet, Rubrum diabolus, naj se zdaj ne bi pojavil že nekaj stoletji. Legende pa pravijo tudi, da so potomci tistih, ki so bili v skupini, umsko povezani z zmaji, kar se mi zdi izredno čudno," ni se morala zadržati, da ni premišljevala, ali je tudi ona povezana z zmaji.

''ahha, ne ne poglabljam se veliko v legende,'' je odgovorila Annabelle ter skomignila z rameni.'' čakaj potem si ti povezana z zmajem?'' je vprašala ter je vprašujoče pogledala, ter se nasmehnila. Annabelle ni poznala nič o svoji družinski preteklosti,ker ji njeni starši nikoli niso govorili o njej. Pa tudi zanimala je ni.

"Nisem prepričana," je odgovorila Veronika. "Ampak... Morala bi biti," je še dodala. To jo je begalo. Tisti, ki naj bi bili povezani z zmaji, naj bi lahko čutili, kdaj se le ti izvalijo... kdaj umrejo in kaj čutijo. "Moja prednica naj bi zaradi tega umrla," je Roni slišala svoje besede. "Ko so ljudje ubili zmaja, s katerim je bila povezana, naj bi umrla skupaj z njim," ni si morala pomagati, da je ne bi te besede prestrašile. nato pa se ji je posvetilo. "Kaj pa če so Tenebrisi našli tistih nekaj jajc, ki naj bi bili še skriti po svetu? In jih v ognju toliko časa segrevali, da so se izvalili? In jih potem zasužnjili... tako bi lahko prišli v akademijo, morda čez nekaj tednov. Zmaji hitro rastejo in že čez nekaj tednov bi bili dovolj veliki, da bi nosili jezdeca," to jo je užalostilo, še sama ni vedela zakaj. Nato pa ji je nekaj naenkrat, brez da bi pomislila na to, padlo v glavo. "Čakaj..." je dejala in pogledala Annabelle. "Pišeš se Johanson?" To je bilo nenavadno, a šele zdaj je našla povezavo. "Ena od prvih šest, ki so našli zmaja, naj bi bilo ime Bella Johanson, prepričana sem. Dobro se spomnim, to legendo sem poslušala že vsaj tisočkrat," zdaj je bila še bolj pretresena, zapovrhu pa še presenečena.

''ahhha,'' je samo odgovorila Annabelle ter prikimala. '' No lahko bi bili samo če si zares povezana z zmaji, potem bi morala to čututi a ne? Kaj pa če mora biti razdalja dovolj blizu, mislilm, pač da sam do določene razdalje da jih čutiš'' je začela nekaj blebetati Annabelle.'' ja tako se išem,'' je rekla Annabelle ter jo vprašljivo pogledala.''Da sem tudi jaz povezana z zmajI?'' je presenečeno izjavila Annabelle, ter izbuljila oči. Ni vedela kaj bi rekla, saj so ji besede ostale v grlu in jih nikakor ni morala reči.

"Da, mislim, da mora biti primerna razdalja, ampak že od zjutraj mi nekaj čudno brni v ušesih," namrščila se je, ko je opazovala Annabellino reakcijo na to, kar ji je povedala. "Ne veš, kaj bi rekla, kajne? Tudi mene je najprej pretreslo, ampak če bodo kmalu zmaji spet letali po nebu..." zavzdihnila je. Kolikokrat si je v otroštvu že predstavljala, da zre v nebo in vidi zmaje... zmaje brez konca in kraja, kako se obračajo proti njej ter jo motrijo z ognjeno rdečimi očmi. "Če jih bodo Tenebrisi zasužnjili, bom dala vs od sebe, da jih bom osvobodila," je dejala odločno. "In četudi bom pri tem umrla..." to so bile močne besede, celo za njo. Čeprav je imela ljubljene rada, zanje verjetno ne bi umrla. Toda zmaji... zmaji so bili zanjo nekaj drugega. Bili so tako veličastni in ko so jadrali po nebu, je njihova krila osvetljevalo prelestno, svetlo sonce, ki jih je naredilo še prečudoviteljše.

''ahhha, in ja imaš prav da ne vem kaj bi rekla,,'' je rekla Annabelle ter se nasmehnila.''Vedno sem mislila da so zmaji ne vem, samo neka stvar ki so si jo izmislilili,'' je še dodala annabelle, roke pospravila v žep ter se ozrla okoli.'' No upajmo da jih ne bodo, če pa bodo ti bom jaz pomagala da bodo rešeni,'' je odgovorila Annabelle ter se nasmehnila.,

Veronika se ji je toplo nasmehnila. "Hvala," pomislila je na zmaje. To je morala narediti zanje... in zase. Osredotočila se je na zmaje, premišljevala o njih, si predstavljala, kako letijo po nebu, veličastni in nepredstavljivi. Nato pa se ji je zdelo, kot bi jo nekdo potegnil iz njenega telesa in oči je odprla v neki jasi. Pod svojo kožo je čutila mehko blazino, okoli nje pa so kar poplesavali Tenebrisi. Ozrla se je naokoli in zagledala še tri zmaje, vse majhne. Prvi je bil zelenkaste barve, drugi rjavkaste, tretji pa modre. Ozrla se je po sebi. Ampak saj sploh ni bila ona! Imela je zmajsko telo... in rdeče-bronste luske. Očitno jo je potegnilo v dušo enega od zmajev... in še isti trenutek je pod svojo glavo začutila mrzel kamen.

Čez nekaj minut je odprla oči in se zazrla v strop astronomskega stolpa. "Štirje so..." namrščila se je. "In okoli njih Tenebrisi," prestrašila se je. Zmaji so resnično zopet obstajali! In morda, samo morda, je povezana z enim od njih. Spomnila se je njegovega malega, luskastega telesa in krilc, ki so trzale, kot bi hotele zamahniti in ponesti telo zmajčka v zrak. Njen zmaj(če je sploh bil njen)je bil veličasten in lep.

Annabelle je kriknila ko je Veronika omedlela. Stopila je do nje, ter ji nekaj govorila.''Veronika, hallo wake up,'' ji je govorila ter jo rahlo udarila po obrazu. To je enkrat videla v filmu in je delovalo. Ko se je končno zbudila si je Annabelle olajšano oddahnila, te se zasmejala.'' Štirje in je kateri tvoj, moj?'' je vprašala radovedno.''Koliko tenebrisov? so jih saj veš no zasužnjili?'' je vprašala Annabelle ter upala da ne.

"Zmaji so bili štirje," je dejala Veronika. "Prvi je bil zelene barve, drugi rjave, tretji pa modre. In četrti... rdeče," nasmehnila se je ob spominu, nato pa roko oprla na steno in vstala. "Mogoče bi tudi ti lahko to naredila," zamislila se je, a le za nekaj kratkih trenutkov, ko je premišljevala, kako je storila to, da jo je potegnilo v zmajčkovo telo. "Močno moraš misliti zmaje in si jih čim bolj resnično predstavljati. Bodi zbrana," ji je naročila in upala, da bo tudi Annabelle uspelo storiti isto kot njej. Morda pa se bo njeno prijateljstvo le razvilo v pozitivno smer. "In glede Tenebrisov... res jih je bilo ogromno," je dejala. "Mislim, da so se rahlo prestrašili, malce preden sem se zopet pojavila tu... kot bi me začutili. Drugače pa mislim, da so zmaje zasužnjili," spačila se je in začutila hrepenenje po tistem rdečem zmajčku, zmajčku, v katerega misli jo je potegnilo. "Okrog nog so imeli pripete neke male verigice. In Tenebrisi so šepetali, preden sem se spet pojavila tu... slišala pa sem samo eno samo besedo, ki se mi je takoj ugnezdila v spominu. Mislim, da pomeni... jezdec zmajev oziroma jahačica zmajev." Bilo ji je neprijetno, na sploh, ker je vedela, da so zmaji verjetno zasužnjeni.

''ahhha,'' je odvrnila Annabelle, ter se nasmehnila.''aiia, bom poskusila tudi jaz,'' je rekla, ter se poskušala nekako zbrati.Ko je bila že čisto zbrana, je začela misliti na zmaje, in res. Kmalu jo je potegnilo, v telo zmaja. Zbudila se je okoli nje pa so tudi bili še trije zmaji. Rdeč,rjav in zelen. Obkrožali pa so jih tenebrisi. Postalo ji je neprijetno in se poskušala z mislilmi spet vrniti v svoje telo. Kmalu ji je to uspelo. Bila je vsa zadihana tako, da nekaj trenutkov ni rekla nič.'' Ja uspelo mi je, in je tako kot si rekla,'' je zadihano odgovorila Annabelle ter se poskušalka nasmehniti.'' in ja men se zdi da sem bila moder, če me spomin ne vara,'' je še na koncu bleknila ne da bi se zavedala tega.


((sorry k ti še nisem nč odgovorila, ampak sm čist pozabla na ta forum, ker sem bla zaposlena z drugimi, in sem tottalno forgetirala, res sorry, :/ ))

Nasmehnila se je. Veronika, namreč. "Torej sva povezani z zmaji," je zavzdihnila. Komaj da je verjela sama sebi, a nato se je zresnila. "Še vedno pa ne veva, kdo sta povezanca zmajev zelene in rjave barve..."

((že ok))

''jp, what a shame,'' je odgovorila Annabelle ter se nasmehnila. Nato pa se je začela prestopati iz ene noge na drugo. Ni vedela zakaj ni neneadoma ni hotela biti pri miru, v bistvu zakaj ne. Skomignila je z ameni, ter se ozrla po stoplu.



((sam dda, )