Xiaoyu s je seveda izgubila na te ogomni šoli. Tavala je po naključju ravno tam, kjer poteka pouk svetlobe in našla ta stolp. Ko je zagledala kristale, so jo takoj spravili v boljšo voljo. Naredila je dva premeta in pristala na tleh. Danes je bila zelo nerodna.
Zazrla se je v nebo in se spomnila, kako sta z Jinom skupaj opazovala sončni vhod. Xiaoyu ga je dobesedno zvlekla z postelje že ob dveh zjutraj, odšla sta do obale in čakala na sončni vzhod. Ko se je sonce končno pojavilo izza gor, je bila Xiaoyu razočarana. Pričakovala je nekaj povsem drugačnega, potem pa se spomnila, da je zamešala sončni vzhod in zahod. Jinse ji je zelo smejal, Xiaoyu pa se je kujala. Čez uro ali dve je bilo vse dobro in odšla sta v mesto. Tam sta si kupila sladoled in počasi uživala v njem. Xiaoyu je po nesreči padel v naročje in zaklela je na glas sredi mesta. Vsi so jo čudno gledali ali pa zmajevali z glavo, drugi so se smejali. Eden izmed teh drugih je bil tudi Jin. Nič ni rekla in kar tako sredi ulice slekla majico in vzela drugo, ki jo je po naključju imela v torbi. Res je bila malo zmešna, ta Xiao, a ljudje so jo zaradi tega imeli samo bolj radi. Preostanek dneva sta z Jinom preživela raje stran od sladoleda, zvečer pa sta si ogledala sončni zaho. Xiaoyu je bila zadovoljna s tem kar je videla in nezavedno je svojo glavo naslonila na Jinovo ramo. Ko je to ugotovila, je močno zardela in se mu opravičevala. Jin je rekel, da je v redu in da jo lahko da nazaj, Xiao pa je seveda to storila in v njegovem naročju zaspala. Odnesel jo je domov in bila je v sedmih nebesih.
Ob tem spominu se je smehljala. Iz njenih misli jo je prebudil/la...