Visoke pete so odmevale po hodniku temne magije. Effy je oboževala ta hodnik! Vedno je bil prazen in zapuščen saj se ga je večina učencev bala. Njo pa je navdajal z močjo in razumevanjem. Odkar je prišla na akademijo je bila zelo zadovoljna sama s sabo. Element Tema je bila prva stvar ki ji je v življenju poleg nje same nekaj pomenil. Kot bi dobila prijatelja, k isi ga tako želela. Ne, ni bilo to.Se je popravila in se ustavila na sredi hodnika. Bilo je kot da bi dobila manjkajoči del same sebe. Del, ki je končno pregnal vse dvome, razočaranja in manjše strahove, ki so jo pestili. Spet je bila sama svoja in nikogar ni potrebovala. Ja to bo! Si je rekla v mislih in nadaljevala pot po hodniku. Temna magija v tem hodniku jo je navdajala z samozavestjo. Potem pa je zaslišala korake, ki so se ji približevali. Z neverjetno milino se je obrnila in se s svojimi modrimi očmi zazrla v prišleka

Hodnik Dark magic. Je tale res potreben na tej šoli? Kje pa je kak hodnik Light magic? Ta bi ji bil veliko bolj všeč. A to je ni ustavila, da bi se vzpela na drugo nadstropje na omenjen hodnik. Nikamor se ji ni mudilo, zato je bilo njeno premikanje precej počasno. Poleg tega pa se je vračala iz kleti, kjer je morala nekaj opraviti. Hočem reči, njeno življenje je bilo že tako dovolj zapleteno. Sedaj pa je postala še mentorica 'prijaznim' elementom. V bistvu ji to sploh ni bilo tako težko, saj je bila ena tistih, ki vedno priskočijo na pomoč. A odgovornosti, ki jih je s tem dobila so bile že druga pesem. Akademija je bila v tem času bolj prazna, vsaj v tem delu. A ko se je približala hodniku je zaslišala korake. Pravzaprav odmevanje visokih pet. Očitno pa le ni sama. Hodnik jo je ponovno spomnil na vse grozljivke, ki jih je pogledala in opazila je, da so se ji naježile dlakice. Kurja polt ni bila tako veliko presenečenje, bolj presenečena je bila nad začetnico, očitno enega od temnih elementov, torej Kath-inih osebkov. Nasmehnila se je in jo pozdravila.
»Hey, jaz sem Hannah Evans, tebe pa še nisem videla.« je prijazno dejala, kot vedno. Včasih je bila še sama naveličana tega prijaznega nakladanja. A se ni nameravala spremeniti. Pogled ji je šinil k dekletnim čevljem in glej res je nosila visoke pete, torej je ona tista, ki jo je slišala. Nasmeh je ostajal na njenem obrazu, ko se je ležerno naslonila na steno.

Effy je premerila visoko dekle, rjavih las, ki jo je prijazno pozdravilo. Takoj je ugotovila, da pripada enemu izmed svetlih elementov, najverjetneje svetlobi, saj je ta kar žarela iz nje. Res je bilo čudno a komaj se je premagala da si ni zasenčila oči. Ni marala svetlih elementov. V njih je bilo preveč svetlobe, prijaznosti, prilizovanja in takšnih reči. Čeprav so bile te osebe prijazne in vsaj na videz sproščene, je Effy menila, da se za to 'pocukrano' prijaznostjo skriva polno laži. Kljub prijaznemu pozdravu je sama odgovorila odrezavo in arogantno, čisto ujemajoče se z njenim značajem:
"Čisto tvoj problem če me še nisi. Effy."
Je na koncu po kratkem premisleku še dodala. Ni namreč nameravala skrivati svojega imena pred drugimi, saj bi po njeno to zvenelo kot skrivanje in odražalo prestrašenost. Še sama se je naslonila na steno in se ostro zazrla v Hannah, kot je dekle omenilo da ji je ime.

Le zakaj je njena nesramnost ni presenetila? Ah, saj res, nekako je to pričakovala. Noben od uporabnikov 'slabih', temačnih elementov ni bil ravno prijazen. Večina je bila njeno samo nasprotje. In za to je vedno ostajal razlog. Ali je bilo to zaradi razočaranj, ki so se v življenju kar vrstila, ali zaradi zanemarjanja vrstnikov sli staršev… Karkoli je bilo, veliko primerov se je spremenilo v arogantne, vzvišene, tečne osebnosti. A ravno razlogi za temi obrazi so Hannah vedno pripravili do tega, da so se ji takšne osebe smilile. Bilo ji je prav žal, saj je v vseh ljudeh hotela videti samo tisto dobro. Malce je pobrskala po mislih dekleta, ki se je predstavilo, kot Effy. Njene misli so bile precej zanimive. Tako kot ona je tudi temnolaska, razmišljala o skrivnostih, ki jih imajo ljudje za svojimi obrazi. Le, da je ona imela v mislih osebe, podobne Cass, torej prijazne, dobre. Zastrmela se je v modre oči, svoje sogovornice, čeprav ji je težko tako rekla, ker nista spregovorili še ravno veliko besed.
»Torej… Kako ti je všeč akademija?« je vprašala, da bi nekako speljala pogovor. Ni hotela uporabljati svojega elementa, da bi spremenila njeno razpoloženje. Nekako se ji je to zdelo, da je to poseganje v zasebnost, zatorej tega ni rada počela.

Effy je samo namrščeno zrla v sogovornico. Ni mogla brati misli, je pa zelo dobro ocenjevala ljudi, zato je prišla do zaključka da se Hannah smili. Prezirljivo je prhnila in kar na glas izrazila svoje mišljenje:
"Veš, ni treba da se ti smilim."
Je rekla in ton njenega glasu je odlično izražal, da ji to ni všeč in jo spravlja v slabo voljo. Bila je polna jeze in sovraštva. Zakaj? To se je velikokrat spraševala. Zakaj naj bi bila taka? Zakaj ni mogla biti prijazna do drugih? Zaradi staršev? Verjetno. Če ne bi izgledalo čudno bi si tisti hip prisolila zaušnico. Zabičala si je da ne sme razmišljati o tem. Nič več je ne bo potrlo. Tema je pregnala vse dvome in strahove. Čeprav tema skrije stvari, svetloba pa jih razkrije se je Effy zdelo ravno obratno. Tema je skrila stvari a jih hkrati vedno pokazala v vsej svoji veličini. Ta 'moto' se je ljudem vedno zdel nesmiselen in beden ampak ni se preveč menila za to. Razumela ga je namreč samo ona in to ji je ugajalo. Da bi se zamotila, s eje raje posvetila ocenjevanju dekleta. Vse je kazalo na izkušeno mojstrico. Čeprav bi jo verjetno morala spoštovati je samo še enkrat prezirljivo prhnila. Menotrica vseh 'dobrih' elementov, ki pa jih Effy ni marala. Čeprav svoje-Kathryn Garnet- ni še nikoli srečala jo je veliko bolj spoštovala kot Hannah, ki ji je stala naproti. Na njeno vnovično vprašanje je odgovorila s čisto enakim tonom kot prej:
"Če odštejemo vse stvari in bitja ki so povezani s svetlobo oziroma svetlimi elementi je zelo v redu."
Morda bi zato morala biti kaznovana ampak saj sovražnost do svetlih elementov pri obvladovalcih temnih ni bila nobena skrivnost. Ni nameravala podleči prijaznosti Hanninega glasu in prizadevanju, da bi pogovor speljala drugam. Na tiho pa je vendarle morala priznati, da je bilo lepo, ker ni skušala spremeniti njenega razpoloženja s pomočjo svetlobe, kot je slišala da nekateri obvladovalci svetlobe lahko. A to misel je hitro potlačila v notranjost svoje duše in še naprej zrla v sogovornico.

In potem pravijo, da naj bi uporabniki svetlobe dobro brali ljudje. Očitno je oseba pred njo, kljub Temi, ki je bila njen element imela še nekaj skritih talentov. Ob njenih besedah je morala popraviti svoje mišljenje. 'Temačnih' ljudi ni pomilovala, v bistvu se ji niso ravno smilili. Bolj razumela jih je. Bili so ji veliko bolj podobni, kot je zgledalo. Oboji so imeli za sabo neko zgodbo, le vsak jo je sprejel na drugačen način. To pa je nekako spoštovala.
»Nisem mislila tako.«
je zamomljala, čeprav je dobro vedela, da to ne bo spremenilo njenega odnosa. Opazila je, da je njeno spoštovanje veliko bolj nagnjeno k Kathryn, kot k njej. Razlogi so ji bili več kot samo znani. Bilo je prav čudno, da nihče izmed elementov, ki so kakorkoli povezani s Temo niso marali nikogar, razen sebi enake, pa še te včasih ne tako zelo. Tiste, podobne Hannah, torej obvladovalce svetlih elementov, no, do teh niso gojili prav nobenega spoštovanja. Kljub temu, da so bili, vsaj v Effy-inem primeru veliko boljši od njih, če se osredotočimo na uporabo magije, znanja in izkušenj. A Cassie to ni motilo. Mogoče je bila malce jezna, saj so jo vsi tako močno podcenjevali, a je to vzela sebi v prit. Samozavest ni bila vedno dobro orožje, sploh ne prekomerna. Odgovor na njeno vprašanje, kako se ji zdi akademija, ni bil nič posebnega. Lahko bi rekli, da ga je pričakovala. Obraz ji je prešinil nasmešek, ki je pokazal vrsti snežno belih zob.
»Glavno, da so ti všeč osebe z katerimi se boš družila. In samo majhen nasvet, ne podcenjuj Svetlobe..«
je dejala ne da bi se znebila nasmeška. Mogoče se je vse skupaj zdelo osladno in se je zdelo, da je to rekla samo zato, ker je pa mentorica dobrim elementom, ni šlo zato. Vedela je koliko skrivajo osebe, ki so navzven tako popolne. Točno takšna je bila ona. In bili so dnevi, ko vsega ni mogla zadržati v sebi, takrat je bila ravno tako nevarna, kot vsak, ki ima kaj opraviti z Temo. Takrat je bolje, da se ji nihče ne približa. Tudi Svetloba ni vedno najbolj dobra. Kakorkoli pač to vzamete.

Effy je le posmehljivo prhnila. Seveda ni mislila tako. Ozrla s eje po dolgem hodniku in nato spet v Hannah. Le o čem razmišlja zdaj? Pa zakaj se tzo sploh sprašuje? Zakaj bi jo zanimalo kaj si misli neka ušiva obvladovalka svetlobe. Samo skomignila je z rameni in se pozorno zazrla v osebo pred sabo. Mogoče bi lahko še kaj prebrala. No čeprav ni bilo veliko znakov je bila Hannah jezna. Jezna ker jo je podcenjevala? Mislila je da sklepa pravilno. Tudi prav. Res jo je podcenjevala. Verjetno. Effy je bila seveda veliko bolj na strani Teme, ni bila pa neumna. Takoj je vedela ,da svetloba ni element s katerim bi se lahko šalili. Pa vseeno. Kaj pa ji lahko stori? No če smo iskreni bi bil bolj pravilen stavek: kaj pa ji SME storiti? Effy je res nerada priznala ampak dekle pred njo je bilo veliko bolj izkušeno kot ona sama. Ampak tukaj so bila pravila, ki jih je tako rada kršila na njeni strani. Ni ji smela storiti ničesar. Potem je izustila ta njen neumni nasvet in Effy se je zasmejala:
"Pha, tudi prav."
Kako osladno! Ja dajmo vsi zagovarjati svoj element. Oziroma svoje elemente v Hannahinem primeru, saj je bila menotrica vseh svetlih. Po drugi strani pa je to počela tudi Effy. Čeprav je rada zmerjala in podcenjevala ter poniževala ni bila človek ,ki bi lagal. Niti sama sebi. Torej je vedela da nima pravice obtoževati Hannah. Zajela je zrak in ga spet po delčkih izdihovala iz sebe. Postajalo ji je dolgčas, zato si je začela ogledovati svoje, večina bi rekla popolne, nohte.

Hannah se je odmaknila os tene in se sprehodila po širini hodnika. Njeni koraki so bili edino, kar je rezalo skozi neprijetno tišino. Pa je spet nekaj rekla narobe. Teme obvladovalce elementov je bilo tako težko zadovoljiti. Arogantnost in vzvišenost, sta bila posebna razloga, da so vedno mislili, da so najboljši. Effy se ji je zdela precej talentirana in tega ni rada počela, a njena zgodba jo je resnično zanimala. Malce je morala pobrskati po njenih mislih. Kot mojstrica v svetlobi se je naučila zapirati misli, torej misli drugih ni spustila vase. Včasih prav ni zdržali z vsemi glasovi, ki so se gnetli v njeni glavi. Po drugi strani pa je bilo vedno zanimivo slišati, kaj se plete po glavah ljudi. Še posebej, ko so te misli usmerjene v tebe. Malce je nagnila glavo in premerila uporabnico Teme s pogledom. Nekaj spominov, ki očitno niso bili njeni je spustila vase in takoj odmaknila pogled. Ja, bilo je kot je pričakovala. Težko otroštvo, ki jo je naučilo, da prijazne osebe nikamor ne pridejo. Že v naslednjem trenutku je spet zakrila svoje misli in stopila na sredino hodnika. V temen prostor je spustila malo svetlobe in se rahlo nasmehnila.
»Si poleg mene spoznala še koga?«
je vprašala z zanimanjem v glasu. Ja, lahko bi še naprej branila svoje elemente, lahko bi se spustila v prepir. Effy je imela prav, ni ji smela kaj veliko narediti, a bile so stvari za katere bi prekršila pravila. Ne glede na ceno.
Zavzdihnila je in se razgledala po hodniku. Skrivnosti zakaj je v njem toliko 'slabe' energije je bil njej in vsem ostalim nerazumljiv. Pogled ji je skočil nazaj k njeni sogovornici in besede so kar same zletele iz njenih ust:
»Kaj pa ti misliš zakaj je tale hodnik tako nepriljubljen?«
Je vprašala s svojim nežnim glasom. Nenehno se je čudila kako lahko njen glas zveni tako mehko ob vseh primerih tudi ko je jezna. Še ena nerešena uganka?

Effy je svoj pogled premaknila nazaj na Hannah, ki se je sprehajala po hodniku. Tako mila je bila. Tako navzven kot navznoter. In to je šlo Effy na živce. Kar na bruhanje ji je šlo, ko je pomislila kako lahko te osebe kar naprej ohranjajo sladek glas, prelep nasmeh in vsa čustva spretno skrijejo vase. Zato pa je bilo veliko obvladovalcev svetlih elementov duševno nestabilnih. Nikoli niso bili povsem iskreni, kot obvladovalci temnih elementov kot ona, čeprav ni bila laž da so tudi oni skrivali kar precej. Končno jo je začelo nekaj na Hannah zanimati in to je takoj tudi izrazila. Čeprav njen glas ni bil tako poln zanimanja ampak še vedno rezek:
"Zdaj bo pa jaz nekaj vprašala, če dovoliš. Ne bi bilo lepo čew bi spraševala samo ti."
No ja svoje narave vseeno ni mogla zakriti. Morla jo je zbosti. Ampak kaj ji to mar, raje je vprašala:
"Kako zdržiš? Kako lahk ota čustva tako dolgo držiš v sebi? Kako lahko to počnete vsi? Kako lahk ovedno ohranjate ta 'pocukran' glas?"
Je zmajala z glavo, a si že naslednji trenutek zakrila oči. Hannah je uporabila svoj element, da bi malo razsvetlila prostor.
"Aghrrrr! Ugasnii to!"
Je zarenčala. Svetloba jo je namreč motila. Celo bolj kot katere druge obvladovalce Teme in temnih elementov. Zato je imela toliko raje temne prostore in noč. To pa ji je dajalo vedetei, da res priprada temni strani. In na to je bila ponosna.
Še vedno vznejevoljena zaradi luči je hitro in vzvišeno odgovorila:
"Ne. Sploh pa kaj te to briga?!"
Je zarenčala v odgovor in se zazrla v Hannah. Videti je bila zamišljena in kot je Effy predvidevala je iz njenih ust kar priletelo novo vprašanje in nejevoljno je odgovorila. Ampak v nič lepšem tonu kot prej:
Ne vem zakaj se vam zdi nepriljubljen. Ta hodnik ima mnogo energije. ki pa je obvladovalci svetlih elementov pač ne razumete. Ničesar ne razumete! In ne vem zakaj si sploh tu če te že to tkao moti!"
Čeprav tudi ona ni povsem razumela svetlobe je pač izrazila svoje mnenje. V njenih modrih očeh je plala jeza, ki pa je počasi plahnela.
In nepriljubljen je samo pri vas.
Je še zamomljala in se ozrla po hodniku.

Hannah je opazila spremembo v Effyinem razpoloženju. Bilo je zelo zanimivo, kako je tako hitro zaznala menjavanje počutja. In še bolj presenetljivo je bilo, da je to lahko preoblikuje celo sama. Toda Effyino obnašanje je bilo preveč zanimivo, da bi si kaj takšnega drznila. Hiter preblisk njenih mislih se je ujel v Cassini glavi. Ja, osebe, ki obvladujejo svetle elemente izgledajo, kot, da so vedno popolne, pa niso. Veliko skrivajo, a pri obvladovalcih nasprotnih elementov to ni bilo nič drugače. Včasih še bolj. Neverjetno, kako podobni sta si temi in svetli plati oz. 'temni' in 'svetli' ljudje, če se lahko tako izrazim. Oboji so imeli skrivnosti, oboji so živeli po sojih načelih, čeprav to ni bilo vedno najlažje, oboji so se do drugih obnašali, kot so to drugi pričakovali. Svetli, na dober, temi na slab način. Je bil to razlog, da se niso razumeli? Je za tem še kakšna uganka? Ali so pač krive življenje zgodbe, ki jih popeljejo tako daleč, da se več nima smisla spreminjati.
Njeno razmišljanje je zmotil Effyin glas. Hannah je dvignila pogled in se osredotočila na zadnji del stavka, saj pri prvem ni bila dovolj skoncentrirana, da bi razumela. No, očitno se njena sogovornica ni najbolj počutila v vlogi intervjuvanca in bi raje sama postavljala vprašanja. Tudi prav. Rahlo je ukrivila končke svojih ustnic in prikimala, njena sogovornica pa je že izstrelila vprašanje. Kako ji uspeva ves čas biti tako popolna … Ustnice gospodične Evans so se še bolj ukrivile in spet razkazale njene popolne zobe. Popolna, ta beseda se je v zvezi z Cassie velikokrat pojavljala.
»Po resnici… Ne vem. Takšna sem. Takšna hočem biti. To je dovolj, da mi uspeva.«
Je iskreno odgovorila.
»Sploh ni tako težko, če imaš dovolj dobro motivacijo. Očitno jo vsi tebi ne tako všečni ljudje imamo.«
Je še pristavila z nasmeškom. Bilo je tako preprosto. No, mogoče ne, ampak je uspevalo.
Očitno Effy res ni marala svetlobe. V hodnik je je spustila čisto malo, samo toliko, kot bi prižgal tri svečke, pa jo je že motilo. A Cass to i zanimalo. Bo že zdržala. Ne bo ji škodilo. Ali pač. Takoj je postala vznemirjena , v tonu svojega glasu tega ni mogla spremeniti ali pa ni hotela. Z globokim izdihom je iz njenih pljuč odšel zrak, iz sobe pa svetloba, ki jo je prej ustvarila.
»Že prav, že prav. Mislila sem, da bi rada spoznala še koga. Sem že tiho.«
Je opravičujoče dejala in dvignila roke v znak predaje. Vseeno pa je v njenem glasu bilo zaznati kanček navihanosti.
»No, če ti tako praviš.«
Je skomignila z rameni. Lahko bi nadaljevala prepir. Lahko bi pojasnila, da se v bistvu tudi mnogi osebki temačnih elementov izogibajo tega hodnika, zaradi negative energije, ki je presegala vse. Lahko bi dejala, da so pred nekaj leti vrhovi šole zastražili ta hodnik, da nihče ne bi prišel vanj. Lahko bi rekla, da obvladovalci svetlih elementov razumejo veliko več kot si ona misli, še posebej obvladovalci svetlobe. Lahko bi rekla to in še mnogo več, pa ni. Ni ker prepir ni bil v njeni naravi. Ni, ker so jo bolj zanimali odzivi na njene prejšnje odgovore. Ni, ker ni hotela še nega sovražnika, če jo Effy že ni postavila v to kategorijo.

Effy je vzemirjeno strmela v Hannah. Njeno obnašanje se ji je brez dvoma zdelo zanimivo in to ji ni bilo všeč. Kaj je imela takega na sebi česar drugi obvladovalci teme niso imeli? Hannah se je na obrazu kdaj pa kdaj izrazilo odkrito zanimanje a ga je hitro spet skrila. A ne dovolj hitro da bi Effy spregledala.
"Kaj je na meni?"
Se je pozanimala z osornim glasom. Pač ni mogla iz svoje kože, pa kaj.
"Zakaj se ob nekaterih pripombah na tvojem obrazu zariše zanimanje? Kaj je takega? Kaj imam česar drugi nimajo?"
Čeprav je to nerada priznala, jo je Hannah s svojim zanimanjem čisto zmedla. Ni razumela. Hitro se je zbrala in se prestopila na drugo nogo, da je zvok pete zadonel po hodniku. Ne prenaglas seveda ampak toliko da se gfa je slišalo. Ko s eje zazrla v Hannah, je kazalo da globoko razmišlja, a ni dolgo trajalo ko je odgovorila na njeno vprašanje. Effy jo je poslušala, na koncu pa prezirljivo prhnila.
"Takšna hočeš biti? Kakšna pa je ta motivacija če smem vprašati?"
Je dodala ko je Hannah dodala svoje. Spet je ni razumela. Kako je lahko zdržala? Rahlo je zazvzdihnila in se ozrla po hodniku. Ko je Hannah povedala svoje je zavila z očmi. Koga pa naj bi spoznala? Najlaže je bilo če si bil sam. Nihče te ni mogel prizadeti ali izdati. In nagajivost v Hannahinem glasu ji tudi ni bila všeč. Bilo je kot da bi se rahlo norčevala iz nje. Mogoče se pa tudi je. Prestrelila jo je s kratkim a ledenim pogledom. Ampak njen dvih rok ji je dal vedeti d aje nekako zmagala, zato je rahlo zadovoljno privzdignila kotičke ust. Še nečesa pa ni razumela. Zakaj ji Hannah kar naprej nežno in lepo odgovarja? Kljub njenim pikrim pripombam? Zakaj ji ni še sama vrnila s kakšno tako? Effy se je veliko bolje soočala s takimi ljudmi, kot je bila sama. In tudi nekateri obvladovalci Svetlobe in svetlih elementov so kmalu popustili. Je bila Hannah res poosebljenje same in čiste prijaznosti? Postrnai jo je pogledala. In zakaj je še ni napadla ali jo kakorkoli drugače kaznovala? Saj je bila mentorica, mojstrica, ki bi se jo moralo spoštovati, Effy pa tega še zdaleč ni kazala. Seveda si slednjega ni želela ampak kar bo pa bo.

sorry, ker je tak kratko, bo naslednjič boljš...


Mogoče pa le nisem tako dobra igralka, je pomislila Hannah in prehitro, da bi bilo mogoče zaznati, skomignila z rameni. Kaj je bilo na Effy? Kaj je ona imela česar drugi niso imeli? Nič, v bistvu, a bila je tako drugačna od nje in Cassie se je vedno znova prepričevala, da mora v njej videti dobro. In to je bil izziv, ki ga je z veseljem sprejela.
»Na tebi? To poskušam ugotoviti.«
Je odvrnila, spet z nežnim tonom v glasu.
Opazila, no pravzaprav začutila, je vznemirjenost in zmedenost. Ni je nameravala pripraviti do tega, a lahko bi priznala, da je precej ponosna. Osebke, ki imajo kaj opraviti s temo je običajno težko zbegati. Verjetno je temnolaska še imela čas, da pride tako daleč. Po akademiji, je bil prepričana, jo bo težko kdo zmedel.
»Moja motivacija… Mislim, da lahko pred tabo zadržim vsaj eno skrivnost, ali ne?«
Je odvrnila in jo pogledala z dvignjeno obrvjo. Ni vedela zakaj bi dekletu, kot je Effy povedala vso svojo življenjsko zgodbo, poleg tega pa ji tudi ona noče povedati ravno veliko.
Spet je zaslišala nove misli, ki so prihajale iz Effy-ine glave in jih ni mogla odmisliti. Vprašanja so bila precej podobna tistim, ki jih je izrekla na glas nekaj trenutkov prej, Njabolj zanimivo se je Hannah zdelo, da je celo pomislila, zakaj je ne kaznuje, ker je tako nespoštčljiva do mentorice in zakaj je še ni kaznovala. Odgovor je bil preprost: Ni hotela. Še.

Effy jo je spremljala s svojimi modrimi očmi. Le o čem premišljuje? Gotovo si je zadala nek izziv, to je bilo očitno kot beli dan. Ampak kašen? No odločila se je da je to ne zanima in spet se je prestopila. Bila je resna, čeprav se je Hannah vseskozi smehljala. Pha, kar naj se toda če pričakuje da se bo tudi ona, s eje globoko zmotila. Čeprav to ni bil Hannahin namen, s eje njen nasmeh Effy na trenutke zdel vsiljiv. Toda to je htro prezrla in se spet posvetila Hannah, ki je je odgovorila.
"Aha.."
Je zamomljala in se ozrla naokrog. Kot kaže je Hannah opazila zmedenost in Effy s eje razjezila sama nase. Ni marala biti zmedena, saj je to pomenila, da izgublja nadzor na dpoložajem. To pa ji seveda tudi ni bilo všeč. Pravzaprav je bilo malo stvari, ki bi ji je bile všeč. Ko jo je sicer prijazno a odločno zavrnila je smao skomignila in zamrmrala:
"Tudi prav."
Čeprav ni marala Hannah, n ibila oseba, ki bi silila v druge, zatorej je na to pozabila. Če smo iskreni je niti ni zanimalo kakšno motivacijo ima neka obvladvalka svetlobe. In tudi ona ni bila pripravljena povedati ravno veliko, torej sta si bot. Zazrla se je v Hannah in čakala da bi ona kaj rekla, če že hoče nadaljevati pogovor. Sama namreč ni bila ravno talent za to. Če pa se mojstrica ni bila pripravljena več pogovarjati z njo, je njej prav.

ej ni panike je že ok. drgač je pa tut moj kr neki, k res nimam domišljije trneutno.