Agnes Lioleray je prišel v razred. Stopal je samozavestno ter z visoko dvignjeno glavo, kot vedno. Pa vseeno je deloval živahno ter mladostno. Mladostno? Kdo pa je rekel, da nisem mlad? Rekel bi, da osemindvajsetletnike uvrščamo med mlade ljudi. Vsekakor ne med starčke, kar pa bi lahko trdili za veliko učiteljev. In bilo je res, Agnes je imel nabrušen jezik. Mnogo bolj kot bi bilo potrebno. Zaradi tega, pa tudi zaradi njegove mladosti, ni bil ravno priljubljen med učitelji. Kar pa nebi mogli trditi za učence: zaradi mladostniškega pristopa do učenja ter njegove živahnosti so ga mnigi prištevali med najboljše učitelje na akademiji. In bilo je res, da so učenci pri njegovih urah radi sodelovali. Med vsem tem razmišljanjem je že prišel do katedra ter se zleknil na stol. Noge je naslonil na mizo ter se kot vedno popolnoma sprostil. Vse je bilo pripravljeno za pouk, le učencev še ni bilo nikjer. Agnes je pobrskal po redovalnici. Ponosno se je nasmehnil ter si šel z roko skozi goste, rjave lase, ki so mu seglali do ramen. Opazoval je učence, ki so počasi začeli kapljati v razred ter se nasmehnil vsakemu posebaj.

Amy je v zadnjem trenutku planila v razred in sedla v klop pri oknu. Odkar je spoznala Veroniko jo je umetnost ognja začela zanimati. Pozorno je zrla v učitelja ki je brskal po redovalnici. Bil je mlad, star največ 30 let. Slišala je da so njegove ure zanimive in zdaj jo je zanimalo če je res tako. S prsti je narahlo in neslišno udarjalo po mizi in čakala na začetek ure.

Ko je vstopila v razred elementa ogenj, je že zagledala učitelja, profesorja Liolereya, ki je poučeval njen element. Na široko se mu je nasmehnila, nato pa sedla za tretjo klop v drugi vrsti. Na mizo si je postavila učbenike, ki so jih potrebovali, nato pa se je naslonila na stol ter opazovala učence, ki so prihajali v učilnico. Kmalu ji je postalo vroče, a na srečo se je oblekla za to priložnost posebno lahkotno. Tanka majčka brez naramnic ognene barve ter tanko belo krilo, ki ji je segalo do kolen. Oba kosa oblačil sta bila iz materiala, ki je vedno ostajal mrzel in Veroniki je bilo to všeš. Še enkrat se ej nasmehnila, nato pa segla v žep svojega krial ter povlekla ven vžigalnik. Nekaj učencev jo je začudeno gledalo, saj je bilo med oukom prepovedan okaditi, a se Roni ni zmenila zanje. Prižgala je vžigalnik, kakor nitko snela plamen dol, nato pa vžigalnik pospravila in se začela igračkati s vročim, ognjeno rdečim igrivim, živahnim plamenom, medtem ko je čakala na začetek ure. Opazovala je rdeče-oranžne stene in velikokrat se ji zazdelo, kot da po njih plapolajo velikanski plameni vročega ognja, ki pa Veroniki na srečo niso morali poškodovati. Na nek način je bila namreč, kakor vsak, ki je obvladoval ogenj, odporna na vročino ognja samega, medtem ko bi se drugi ljudje opekli, če bi približali prste tako daleč ognju, kot jih je Roni vsakodnevno.
Ko se je Roni igračkala, je naenkrat zagledala znan obraz, ki je prišel čez vrata. Pomahala je Amy in jo z eno samo kretnjo povabila, da sede poleg nje.

Amy je res sedla poleg Roni n se ji nasmehnila.
"Hojla. Tu imate pa res vroče."
Lahen veter je zapihal okoli nje in jo ohladil. Seveda ni bila oblečena vroče temveč lahkotno: lepa kratka majica z globokim dekoltejem ki je malce poudarila njene ne tako majhne-pa tudi ne ogromne-prsi, ter bele kratke hlače ki so razkrivale njene vitke noge. Ozrla se je okoli. Poleg nje so bili tu samo uporabniki ognja a je to ni motilo.
"Ravno zaradi tebe sem se odločila za obiskovanje tega predmeta veš?"
Je povedala Veroniki in se ji nasmehnila.

"Da. Že če si v eni sobi z sam odvema obvladovalcema ognja, hitro postane vroče," se je zasmejala ob Amyini pripombi glede vročine. "Potem pa ti moram res veliko pomeniti," se je nato zresnila ob njenem naslednjem stavku, nato pa se ji nasmehnila. "Počaščena sem, mademoiselle," je še v šali dodala.

((Malo francoščine ne škodi ))

Tudi Amy se je zasmejala.
"Res?? No ja..malce vetra potem ne škodi kajne?"
Spet je zapihal lahen veter in Amy je na kratko pokimala.
"Me veseli da ste."
Nato se je še enkrat zasmejala.

(ja ja nikoli ne škodi malo tujega jezika))

Zasmejala se je nazaj in se očarljivo nasmehnila, nato pa pogledala učitelja, ki je še vedno sedel, z nogami naslonjenimi na mizo, nato pa pogled spet usmerila v Amy. Namreč zdelo se ji je, da je gospod Lioleray gledal vanjo, in to se ji je zdelo nenavadno.

Amy se je nasmehnila in pogledala po tazredu. Nato se je spet zazrla v Veroniko in opazila njen začudeni pogled.
"Kaj je? Je kaj narobe?"
Je presenečeno vprašala.

"Nič, samo zdelo se mi je, da profesor Lioleray gleda vame," je odgovorila Veroniak in se nasmehnila, nato pa plamen, ki ji je že pošteno ogel desnico, vrgla v levo roko.

Amy je s kotičkom očesa pogledala profesorja in se nato zazrla v Veroniko.
"Si prepričana da se ti je samo zdelo?"

"Nimam pojma," je odgovorila Roni. "Ampak sem skorajda prepričana, da je zrl vame. Zdelo se mi je, kot da bi vročina, ki jo je oddajalo njegovo telo, butnila naravnost name. To se mi zgodi samo takrat, kadar kakšen obvladovalec ognja pogleda ali pa zre vame," je nadaljevala in ni lagala. Plamen je oblikovala v žensko osebo, čisto majhno, in en plamen ločila od nje, nato pa ga z vso hitrostjo spet vrgla proti ženski. "Nekako tako," je dejala, da bi si njena sogovorinica lažje predstavljala.

Amy jo je pozorno poslušala in s kotičkom očesa spremljala profesorja.
"Tudi jaz bi bila skoraj prepričana da imaš prav."
Nato je pokimala in se zazrla v žensko iz ignja ter pozorno spremljala dogajanje.
"Aha. Drugače pa: super je kar lahko delate z ognjem."
Nasmehnila seje.

"Ja, super je. Sicer sem bila, ko so mi dodelili ogenj, kar malo presenečena, saj v naši družini do zdaj ni bilo več kot dva obvladovalca ognja in sem mislila tudi, da bo bedno, ampak ogenj se ti hitro prikupi, čeprav je muhast element," nasmehnila se je Amy.

Amy je z nasmehom pokimala.
"Ja. Res je neverjetno. Zrak mi je najljubši a če bi lahko izbirala katerega od ostalih bi izbrala ogenj."
Malce se je zamislila.

Veronika ji je prikimala. "Saj," je dejala. "Jaz bi, če bi lahko izbrala, bi izbrala ogenj, če pa ne bi morala tega, bi izbrala duh ali pa elektriko, mislim," se je nasmehnila.

Amy se je z zanimanjem zazrla vanjo.
"Zakaj pa?"

sori čist sm brez idej kaj bi lahk napisala :/

"Zakaj? Duh se mi je zdel vedno omembe vreden element, nekaj posebnega. Elektrika pa... Za njo preprosto nimam razloga," se je opravičejoče nasmehnila.

((Že ok, tudi jaz sem čisto brez idej))

Amy je samo pokimala z nasmehom na ustnicah ter pogledala na uro.
"Kdaj bo začel? Ali pa je morda prezaposlen z gledanjem vate?"
Je vprašala in se malce pošalila. V bitvu pa njena šala ni bila tako daleč od resnice. Sicer profesor zdaj ni več gledal Roni, jo je pa prej.

((Prekratki posti... prosim, da pišeta daljše, saj je ta forum namenjem le tem. ))

Agnes je opazil, da v razred počasi prihajajo učenci. Eden za drugim so se posedli ter iz težkih torb začeli jemati učbenike in knjige. Profesor se je sam pri sebi nasmehnil, tega pa tako ali tako ni mogel nigče videti. Od daleč je izgledalo, kot da je zatopljen v redovalnico: a temu ni bilo tako. Ocene učencev so ga vse prej kot zanimale, vedno je govoril da se učijo zase in ne zanj. Končno je vstal ter se sprehodil po razredu. "Ne, ne. Pospravite knjige. Danes smo tukaj za to, da se naučimo osnov, torej bomo začeli tam, kjer se ponavadi začne," je rekel ter se približal učencu, ki se je sklanjal nad mobilni telefon. Počasi mu ga je vzel iz rok tre se mu nasmehnil, sladko ter prijazno. Na začetku. Gospodič Mandrake, telefon dobite nazaj ob koncu ure, če boste pridno sodelovali. V nasprotnem primeru bom z veseljem uprizarjal eksperimetne kar na njem," je rekel mogoče s pretirano živahnim glasom, nato pa spet stopil do katedra ter sedel na mizo iz negorečega materiala. Ozrl se je po razredu. Samo začetniki, kot vidim... In veliko uporabnikov drugih elementov. Zadovoljno se je nasmehnil, naqto pa dvignil roko ter iz nje se je počasi začel viti tanek rdeč dim, ki pa je bil v resnici ogenj. Na sredini učilnice se je združil v ognjeno kroglo, ki je lebdela v zraku. "Torej. Iz tega izhajate, to je vaš vir energije. Pokažite mi, kaj znate. Izrazite svojo kreativnost, spustite na plan svojo domišljijo. Kdo bo prvi?" Ozrl se je po razredu in upal, da se bo našel prostovoljec, ki bo prvi pokazal svoje sposobnosti.

Zavila je z očmi ob Amyini šali, nato pa se obnrila proti učitelju, ki se je odločil začeti s poukom. Popolnoma prevzeta je opazovala, kako je plamene združil v ognjeno kroglo, ki je zdaj ledela v zraku. Nato je pozval učence, da pokažejo, kaj znajo. Seveda je takoj dvignila roko, ni si morala pomagati. Nato je previdno potisnila roke pred sebe in zaprla oči. Osredotočila se je na plamen, ki ji je gorel na koži. Začutila je, kako oddaja prijetno toploto. Previdno ga je oblikovala v nekaj različnih cvetlic, nato pa je začela oblikovati pravljična bitja, njena najljubša. Med njimi so bili tudi dokaj velik zmaj(sicer ne večji od desetih centimetrov), pegaz, samorog in drugi. Podobe se niso menjavale prehitro, pa tudi prepočasi ne.

((Oprosti...))

Amy se je ko je profesor začel govoriti z zanimanjem zazrla vanj in pospravila učbenike. Poslušala ga je ko je govoril in se vsake toliko časa ozrla čez okno. Razmišljala je predvsem o tem kaj jim bo pokazal učitelj in kaj bodo morali delati. Njeno razmišljanje je zmotil učiteljev glas ki je bil prijazen a odločen. Zazrla se je v učenca ki je z mešanico jeze in presenečenja na obrazu zrl v učitelja. Nato je pozornost spet preusmerila k profesorju in opazovala dim ki se je širil iz njegovih dlani. Potem je svojo pozornost posvetila Ronijinim sposobnostim in jih opazovala z navdušenjem v očeh.

Naslonil se je nazaj ter prekrižal roke na prsih. No da vidimo, kdo se bo osmešil prvi. Pričakoval je da se bodo kot ponavadi vsi začetniki opekli. Nekaj minut smrtne tišine. Agnes je zavil z očmi ter se že pripravil na to, da sam pokaže mulcem kako se stvari streže, z vso svojo profesionalnostjo. A neka mladenka ga je prehitela: njena roka je švignila v zrak kot strela ter spodbudno ji je prikimal. Lahko bi rekli, da je pričakoval njen poraz, predstavljal si jo je kako bi stekla ven iz razreda z opečenimi prsti ter prizadetim ponosom. A to se ni zgodilo, dekle se je igralo z ognjem kot bi ji bilo položeno v zibeljko. Agnes je v roke spet vzel redovalnico ter pobrskal med imeni. Veronika Oliean. Seveda, ogenj se ji tako rekoč pretaka po žilah. Odložil je težko knjigo učencev ter se spet zazrl v mladenko. Talent že ima, manjkata še vztrajnost ter telesna spretnost. Kdo ve, mogoče lahko brani čast svoje družine. Mirno jo je opazoval ter je kot vsak dober učitelj ni želel motiti, to so bili pač njeni trenutki. Ponosno se je nasmehnil. Torej še obstajajo upi za Ogenj. Dobro... Ko je končala, je stopil do nje ter jo prijel za ramo. "Odlično, Veronika. Te moti, če te tako kličem? Razumel bom, če želiš da te naslavljam z tvojim priimkom, tudi sam bi se ponašal s tako mogočnim izvorom." Spustil je njeno ramo ter se odpravil do ognjene krogle. Roke je zakopal vanjo ter zaprl oči. Po prostoru je v trenutku zletelo na milijone isker, ki so takoj oblikovale podobe: drevesa, konje, vile, palčke, prince ter princese... Pravljična bitja. Vse ognjeno in čudovito, navdihnila ga je predstava nadarjene mladenke. Na enkrat pa se je vse razblinilo, na sredini prostora se je pojavil zmaj. Ogromen ter veličasten, nepremagljiv. Agnes je potegnil roke k sebi ter plosknil. Vse je izginilo: ognjena krogla, zmaj ter iskre. "Nekoč, nekoč vam bo uspelo. Vsem uporabnikom ognja tukaj."

Amy je opazila izraz v učiteljivih očeh in se rahlo narščila. V njih je sijalo pričakovanje po porazu. Kot kaže ni bilo veliko učencev ognja ki bi ga obvladovalo tako dobro kot Roni. Ko je opazovala Veroniko pa je čisto pozabila na učitelja in se zatopila v lepe ognjene podobe, polne strasti in čudovitega šarma. Ogenj te je znal zapeljati. Kot začarana je strmela v ognjene podobe in se po koncu predstave zazrla v učitelja da bi videla kaj bo povedal. Bil je videti presenečen a hkrati ne. Kot bi po pregledu redovalnice našel smisel v vsem tem. In verjetno je imela prav. Spremljala ga je s pogledom, ko je prijel Roni za ramena in jo pohvalil. Tudi Amy se je nasmehnila, ker je bila ponosna na prijateljico, Hotela ji je že nekaj reči ko so prostor napolnile iskre in spet je bila ujeta v objemu čudovitega ognja. Opazovala je podobe in jih z nasmehom spremljala. Ko se je prelevil v zmaja ni vzdihnila od začudenja kot nekateri okoli nje ampak je raje opazovala plamene in njihov dvji ples. Ni namreč videla lepote v podobah vendar v ognju samem. Seveda pa nikoli ni pozabila na zrak ki je bil vedno ob njej in ji nevidno in neslišno pihljal okoli las. Ob učiteljevem posvetilu se je nasmehnila in pomislila kako bo nekoč Veronika tako obvladovala ogenj.

"Ne, Veronika bo čisto dobro," je dogovorila Roni. "Moja rodbina je bila mogoče nekdaj spoštovanja vredna, a moja mama je ta pogled popolnoma uničila, s svojo ošabnostjo in pogoltnostjo," nasmehnila se je, malce. Nato je opazovala profesorja, kako je roke zakopal v ognjeno kroglo in kako so nastale vse tiste podobe. Bile so čudovite in Roni je bila popolnoma prevzeta. Našla je namreč še en razlog, zakaj je imela ogenj tako zelo rada. Bil je čaroben. Impozanten. Z drugimi besedami; preprosto prečudovit. Roni je ljubila tiste trenutke, ko ji je ogenj plezal po rokah in s pomočjo njenega uma oblikoval pravljična, kakor resnična bitja. Kadar je z njim poplesavala in uživala ob občutku dobro znane vročine na rokah ter po telesu, ki pa je ni opekla.