Pokimal je. O njeni mami sicer ni vedel veliko, a nič presenetljivo lepega. Vsaj toliko spoštovanja pa je imel, da je ni blatil pred njeno hčerko. Nasmehnil se je. "Gotovo se je tako obnašala upravičeno. Vsak ima svoj razlog za obnašanje." Nato je opazoval še nekatere učence, ki so se preizkusili v oblikovanju ognja. Nekaterim je šlo prav tako dobro, nekateri so se opekli. Agnes je vse opazoval z isto iskrico v očeh, z energijo v njegovem pogledu. Kot vedno je spodbujal vsakogar ter tiho opazoval, ko so pod prsti učencev nastajale najrazličnejše podobe. Lepše, grše, manjše, večje. Ko so vsi obvladovalci ognja pokazali svoje najboljše, je izginila tudi krogla, ki jo je spet ustvaril. Posedli so se, sam pa se je sprehodil po razredu. V smrtni tišini, ki je zavladala, si je ogledal vsakega učenca posebej. Koga bo moral prenašati letos. Sam pri sebi se je nasmehnil, spet. Nato se je naslonil na steno za razredom ter ignoriral še eno učenko z mobitelom. "To je to. Začetniki lahko ustvarjate najrazličnejše oblike iz ognje, to pa najbrž že veste. Danes pa bomo spoznavali razsežnejše moči tega elementa," je rekel s kančkom skrivnostnosti v glasu. "Sčasoma se od ognja nalezete nekaterih njegovih lastnosti, lahko bi rekli kar čustev. Bi mi kdo znal povedati, katerih?"

Čeprav je vedela odgovor na to vprašanje, je rajše molčala. Ni se hotela 'važiti' pred celim razredom. Ognjevitost, strast, bojevitost. Ni si morala pomagati, da si ni to ponavljala v mislih. Najraje bi kar zinila, ampak se ni hotela ponašati z večjim znanjem. Že ečkrat so ji rekli, naprimer njena mama ali pa njena sovražnica, da je važička in da v življenju s tem ne bo nikoli daleč prišla.