Veronika se je sprehajala naokoli, ravno se je namreč vrnila s sestanka, ki so ga sklicali vrhovni na akademiji. Ko je izvedela za to, je kot vedno hotela pomagati. Akademijo naj bi napadlo Zlo, čista temna magija. In v skladu z Roninim karakterjem je bilo, da je vedno pripravljena pomagati, in pri tem vedno misli resno. Bila je na preži, okoli pa so tekli učenci akademije, nekateri v popolni pripravljenosti, če bitja Zla napadejo, nekateri pa popolnoma panični. Roni je to spravljalo v nejevoljo, zato je iz žepa potegnila vžigalnik ter ga prižgala. Plamen je zagorel in se ob posredovanju svetlolaskinega uma povzpel na nenormalno višino okoli dvajset centimetrov, a čisto mogoče, da je bilo manj. In ob trenutku Ronine nepazljivosti je le-ta zagledala velik, pošastni stvor s velikimi čokatimi zobmi, ki so mu gledali prek ust, bil pa je popolnoma črne barve. Svetlolaska se je zdrznila, nato pa se popolnoma zbrala. Hitro je plamen odtrgala od vžigalnika, le tega odvrgla proti kipu in z naporom povzročila, da se je plamen ognja zvečal ter ga vrgla proti bitju Zla, ki pa se je le zlobno zarežalo in se spretno umaknilo, da je tokrat šibek plamen zlezel v steno in je za njim ostal le kup črnih saj. Roni je jezno zavzdihnila, nato pa opazila, kako postaja šibka. Naenkrat se je zavedala, da stvor vleče energijo njene sence k sebi. Hitro je stekla in se skrila za kip, vžigalnik pa prižgala. Njeno dlan je osvetilo še nekaj plamenčkov.

Amy je pritekla v drugo nadstropje in videla dekle ki se skriva za kipom in pa stvor ki se ji počasi približuje in je zaenkrat še ni opazil. Hitro je zbrala moč vetra in stvor butnila ob steno nato pa stekla k dekletu.
"Si v redu?"
Jo je vprašala.

"V redu," je odgovorila Veronika in stopila izza kipa. "Moje ime je Veronika Oilean. Morda si že slišala, a zdaj je tako ali tako vseeno. Hvala, da si me rešila. Sama verjetno ne bi zmogla, čeprav to nerada priznam," nasmehnila se je, nato pa pomignila proti stvoru, ki se je že postavljal na noge in sovražno zrl v obvladovalko zraka, ki ga je na nek način ponižala. "Tale je pa vztrajen," se je zasmejala svoji šali, a se nato zresnila. Zdaj ni bil čas za šale. "Kaj praviš, če bi na nek način združili najina elementa?" Je vprašala. "Ogenj sem," je še dodala in pomignila na nekaj malih plamenčkov, ki so ji poplesavali na rokah.

Amy se je nasmehnila in prikimala.
"Jaz sem Amy Scott. In ni zakaj. Oh in zagotovo si prav dobra. Tudi jaz nisem kaj posebej izkušena."
Nato se je zazrla v stvor.
"Ja prav imaš. Lahko bi ju. Jaz sem zrak kot si verjetno že ugotovila. Prav kaj praviš na to: naredi ogenj jaz pa ga bom z zrakom še povečala in potem ga lahko zažgeva. Temu se ne bo izmaknil."
Z zanimanjem se je zazrla v Veroniko.

"Odlična ideja," je dejala Roni, nato pa zaprla oči, da bi se lažje zbrala. Svoj um je osredotočila na ogenj, ki je gorel na njenih rokah, in ga oblikovala v dve dokaj veliki krogli, ki ju je nato združila skupaj. Globoko je dihala in se osredotočala na ogenj, saj je čutila, da postaja šibkejša in šibkejša, namreč poleg tega, da ji je stvor črpal energijo iz njene sence, jo je zadrževanje ognja oslabilo. "Opravi hitro, prosim," je zastokala in se zadržala, da se ni nemočno zgrudila na tla. Potrudila se je in odprla oči ter opazila, da je stvor oddaljen le še kakšen meter. "Pohiti," je zastokala. "Postajam šibkejša, ne vem, kako dolgo bom še zdržala..."

Amy je hitro nabrala močan veter in sunila v ogenj ki se je hipoma razplamtel in zasikal. Nato je pogledala stvor ki se je umikal pred ognjem in na koncu ni od njega ostalo nič, le kup pepela.

Ko je stvor zagorel, si je oddahnila. Namreč je vse moči, ki jih ji je bitje Zla vzelo, dobila nazaj. Nasmehnila se je Amy. "Hvala. Mislim, da sem te danes videla na sestanku. Moram pripomniti, da nas je bilo zelo malo. Očitno učencem ni do branjenja akademije in bodo raje pobegnili k svojim mamicam na varno," prhnila je. "Kmalu tudi tam ne bodo več varni. Če Zla ne bomo zatrli tu, se bo razširilo in pobilo vse na planetu ali pa jih zasužnjilo!" Nato se je Roni ozrla po hodniku in zagledala še eno bitje Zla, ki se je sklanjalo nad pepel njegovega 'tovariša'. Pomignila je proti njemu. "Kaj se vračajo iz smrti?" Je nejevoljno vprašala ter stisnila ustnice. Ko sta z Amy prvega spremenili v pepel, se je prikazal drugi.

((Oprosti za zamudo. Morala sem na kosilo,))

Amy je pokimala.
"Res nas je bilo malo. In prav imaš."
Tudi ona je zaničljivo prhnila nato pa pogledala stvor in negotovo skomignila.
"Ne vem. Upajva da ne. Mislim da nimava moči na pretek."
Malce zaskrbljeno je pogledala proti stvoru.

((sej ok ))

"Se strinjam. Misliš, da so odporni proti kakršnem koli orožju?" Je vprašala ter pomignila proti sablji, ki jo je naenkrat zagledala na steni. Kot bi se naenkrat pojavila, da bi jim pomagala. "Mogoče je pa te hodnik res čaroben," je na glas premišljevala. Njena volja se je gibala med tem, da bi ostala z na novo pridobljeno prijateljico, medtem ko si je z drugim delom želela pobrati sabljo in stvora, ki je služabnik čistega Zla, razkosati na kosce. Ob tem bi celo uživala, o tem je bila prepričana.

Amy jo je pogledala.
"Lahko poskusiva...mogoče bi ga lahko prepojili z magijo. Ampak ali sva dovolj močni za to?"
Negotovo jo je pogledala in s kotičkom očesa ošinila meč.

"Mislim, da ga lahko nekako obkrožim z ognjem. Ampak tudi brez tega se bo dalo," zarežala se je, nato pa stopila do sablje in jo prijela v desno roko. "Kako dolgo časa že nisem držala sablje," je pripomnila, nato pa preverila, če bo jeklo zdržalo ogenj. Ko je ugotovila, da bo, je zraven pristavila vžigalnik ter ga prižgala. Plamen, ki je zagorel, je bil mali, in Roni je pomignila Amy. "Poskusi ga prisiliti, da bo obkrožil meč. Mene ne želi poslušati, prešibka sem," je dejala. Prijetno ji je bilo spet držati nekaj tako ostrega v roki. Njena teta je bila namreč nora na sabljanje in podobne reči in svojo nečakinjo je naučila vsega, kar je znala. Roni se je še vedno spominjala modric, ki jih je pridobivala ob dvobojih s svojo teto.

Amy je prikimala in se zbrala. Bila je že rahlo izčrpana. V ogenj je poslala veter in ga začela širiti. Ko je obkrožil meč je bil visok kakih 10 centimetrov. Morala se je potruditi da ni usahnil.
"Na vrsti si."
Je dejala Veroniki in se ji spodpudno nasmehnila. Nato se je spet zbrano zazrla v meč, da bi ogenj obdržal obliko. Videla je kako je stvor počasi dvignil glavo in grozeče razprl svoja usta z ostrimi zobmi. Kot kaže je bil pogumnejši od prejšnjega. Vso srečo. Si je zamislila Amy in molila da bi Veroniki uspelo. Vedela je da je močno dekle in kazalo je tudi da ima izkušnje s sabljanjem. Moči so ji počasi pojenjale a vseeno je vedela da ima Veronika prav: če jinh ne bomo zatrli tu, bodo pogubili ves svet.

Ko je ogenj obkrožil meč, je Veronika pohvalno prikimala Amy, nato pa stopila pred stvora in meč naperila proti njem. "Zapomni si ta dan, ker bo to dan, ko boš umrl, dragi moj," je še pripomnila in ga zbadljivo pogledala. Nato je elegantno, hitro in okretno hkrati stopila naprej in se postavila v začetni položaj. Malce je upognila noge in se nasmehnila. Očitno še znam, je pohvalno pomislila. Nato je naredila hiter gib, nakazala na desno in stvor se ji je že umaknil v levo, ko je zamahnila proti levi in mu odrezala dlan. "Očitno ni kaj preveč hiter," je posmehljivo pripomnila, a Amy ni pogledala. Lahko bi se zmedla. Hitro je sunila z sabljo proti stvoru, a se ji je umaknil in svoje sluzaste oči usmeril proti njeni senci. Čutila je, kako ji moči pehajo. Prekleto, je pomislila, a vedela, da mora zmagati, ker jo bo to drugače stalo življenja. Potem se je spomnila giba, ki ji je ga nekoč pokazala teta. Bil je smrtonosni in je ubil tvojega nasprotnika ali pa tebe. Očitno bo treba tvegati, je pomislila. "Če umrem, povej moji teti, da jo imam rada in naj živi naprej, kljub moji smrti," je zaklicala Amy, saj je vedela, da ji gre lahko zaupati. Nato se je sklonila ter se pstavila v spodnji položaj. Nakazala je na desno, umaknil se ji je, nato pa je skočila na levo ter se zasmejala. Očitno tudi pretirano pameten ni, je pomislila. Nato se je vzravnala in sabljo zabodla prek stvorovega srca.

Amy je zbrano zrla v meč in se nasmehnila. Nato je s kotičkom očesa opazovala Veroniko pri dvobojevanju. Bila je res dobra. Poznala je veliko stvari s katerimi je zmedla stvor in ko je videla da stvor ni preveč pameten in hiter se je za kanček sprostila. Tudi njej so moči pešale in morala se je potruditi da je ostajala zbrana in zadrževala ogenj v tako obliki. Medtem je tudi pazila kaj dela Veronika in ji bila v vsakem primeru pripravljena priskočiti na pomoč. Toda vse je kazalo da se ne bo dala. Potem je videla da se je Veronika za trenutek ustavila in takoj je vedela da nekaj naklepa. Upala je da bo dobro, a ker je videla njeno odlašanje je sklepala da ni preveč varno. Že ji je hotela zaklicati naj ne poskuša tega kar namerava in najde drugo pot. Res ni potrebovala tega, da bi izgubila edino prijateljico ki jo je imela tukaj. Toda Veronika jo je že prekinila s stavkom ki je nakazoval da se je odločila. Amy je samo pokimala in še preden bi lahko kaj rekla je Veronika izvedla zapleten gib in stvoru zasadila meč v srce. Ko se je slednji sesedel po tleh je tudi Amy nehala gledati v meč in se utrujeno sesedla po tleh. Upala je da se ne prikaže noben stvor več ker je vedela da z Veroniko nimata več moči za še en spopad.

Roni se je zadihana sesedla na tla ter čutila, kako se ji je povrnil tisti del moči, ki ji ga je vzel drugi stvor. "Upam, da ne bo še kakšnega," je utrujeno pripomnila. "Izmučena sem. Najraje bi še spat. V katerem apartmaju si ti?" Je vprašala ter se vidno utrujena nasmehnila.

Amy se je nekako privlekla do nje in jo pogledala.
"Tudi jaz upam tako. Oh niso mi ga še določili. Upam da mi ga bodo kmalu."
Je povedala zadihano in se ji nasmehnila.
"Pa ti?"

"Sunrise," je odgovorila in se nasmehnila Amy. "Upam, da bodo tudi tebe dodelili tja," je še dodala.

((Sori, sem čisto brez idej))

((sej ok js jih tut nimam več prou velik))

Amy je pokimala.
"Upajva."
Nato se je mukoma postavila na noge in Veroniki ponudila roko.
"Pridi pojdiva. Pospremila te bom."

"Kam greva?" Je vprašala ter sprejela Amyino roko, ki jo je potegnila na noge.

Amy se je previdno ozrla okoli če kje preži še kakšen stvor, nato pa podrpla Veroniko.
"Odpeljala te bom v tvoj apartma. Pridi."
Ji je rekla in skupaj sta odšli proti Veronikinemu apartmaju.