Kaj je bil smisel zivljenja? Zakaj smo se sploh borili? Za kaj smo ziveli? Kaksen je razlog da se pribijamo iz dneva v dan, ce pa je ta po vecini vedno enak? je med potjo iz svojega aprtmaja razmisljala Emma. Ceprav je bil odgovor cisto preprost, je pesimistka kot je bila, pac v vsem videla samo slabo. Sobo je zapustila z glasnim treskom vrat, ne da bi se zmenila za zgodnjo uro, ob kateri so mnogi se spali. Njeni temno rjavi cevlji z visoko peto so odmevali po skoraj prazni akademoji. Bilo je lepo dezevno jutro. Vsaj za Faith. Sonca zaradi nekih cudnih razlogov ni marala. Bila je odbvladovaka Teme, nihce (razen kaksnih bedakov, ki so pac bili bedaki) ni pricakoval, da bo marala svetlobo. Ne elemnt, ne kot pojem, ne kot stvar. Sploh ne, v glavnem. Pocasi je izdihnila in si sla z rkko skozi lase. Nosila je oprijete kavbojke in ohlapno, rjavo majico, ki je razkrivala eno od njenih ramen. Lase je imela spuscene in so v rahlih kodrih padali na njena ramena. Ustnice je imela namazane s svetlim rdecilom, oci pa obrobljene z rjavo barvico. Pa verjamete da se je uredila za nic? Ne, dane je bil zanjo nekaj posebnega. Po dveh tednih na soli je nasla kar nekaj kotickov, a prvi je bil najboljsi.Bila je v jecah, ko je nekako prisla do skrivnega hodnika. Takrat ni nasla nacina da bi vstopila, saj jo je skoraj zalotil nek profesor. Nacoj, pa ta nevarnost ni pretila. Vecina profesorjev je se spala, ce so sploh bili na akademiji. Tako se je previdno spustila do jec. Sla je mimo starih jec v katerih so vcasih kazni sluzili morilci, mimo jec v katerih se je znsel kak ucenec ko je naredil res res res hud prekrsek. Kmalu se je znasla pred hodnikom. Bil je temacen in vlazen, Em je lahko cutila kako so se ji vse konice postavile po konci. A bila je pogumna, neustasna zato se za kaj taksnega ni zmenila. Opazovala je posodico v rokah kipca pred vohom in zamisljeno pobozala rob skledice. Premocno je zamahnila in iz prsta je zletel njen prstan. Pocepnila je in si ga nataknila. Trenutek preden bi vstala je pogledala gor. Med drugim je tako videla tudi dno sklecke. "Daruj malo krvi in odpre se ti bodo vse poti." je pisalo. Svetlolaska se je zadovljno nasmehnila in vstala. Iz zepa je potegnila zepni nozek - o razlogu da ga hrani v zepu, kdaj drugic - Dlan je dvignila nad posodico iz cistega mamomorja in zarezala preku zile na dlani. Ulila se je kri, Emma jo je ustavila po peti kaplici. Okoli se je zavezala malo blaga, ki ga je imela slucajno! pri sebi, ter gor nadela se rjavo rokavico, ki je izgledala veliko bolje kot cudna obveza. Vhod se je pocasi z glasnim sumom odprl in Faith je pripravljena na vse stopila v notranjost. Hodniku ni bilo videti konca. Ob stani so se vile vlazne stene in vsake toliko se ji je zdelo da je zagledala sence ki so lezle ven. Samo domisljas si, Em. se je v miih preprucala in stopila nekaj korakov naprej. Njene pete so tukaj se bolj odmevale. Nekaj casa je gledala okoli, nazadnje pa z glasnim vzdihom sedla ob steno. Glavo je nasllnkla nazaj in pokrcila noge. Prostor je bil popoln za razmisljanje. Ponovila je za vedoca vprasanja in spet pesmisticno, a poglobljeno iskala odgovpre. Oci je imela zaprte, z mislimi, duso in srcem ni bila tukaj, samo njeno telo je sedelo v temacnem hodniku in izgledalo ranljivo. A vseeno, je bil izraz na njenem obrazu hladen, samovsecen, ariganten - popoln. Tako spokojno je cakala na koncni izdid njene dober in slabe plati, da ni slisala korakov, ki so ocitno, tako kot ona ugotovila sredstvo za vstop sem - v skrivni hidnik -, lastno kri.

[anyone? ;* I do bite, but only if you make me angry - so don't! ]