Robin se je sprehajala po gozdu in si mrmrala neko pesmico. Bilo je ze pozno, ura je bila enajst. Nebo je bilo brez oblacka in tocno si lahko videl vsako posamezno zvezdo. Okoli skoraj polne lune, ki je oddajala medlo svetlobo se je zarisal zelen obrocek. Robin je preseneceno pomeziknila in obrocek je izginil. Najbrz si si samo zamisljala.je pomislila, ceprav ni bila cisto prepricana. V karkoli. Osredotocila se je na opazovanje osvetljenih listov dreves in delckov tal. To je vsaj malce pripomoglu k temu, da ni pdala pri vsak drugem kokaru. Korenine so res bedne. Tvoj element je zemlja, bumbarka, v tem mora biti naj dobrega. je pomislila. Zazvdihnila je in se napptila naprej. Tako osredoticena na vse lwpote narave se je zaletela v dekle, ki j teklo proti njej. Obe sta pristali na riti. Robin je zmajla z glavo in se pobrala."Pazi kje hodis." je siknila nuporabnico smrti. Ni mogla verjeti kako butasti so ljudje vcasih lahko.

Jennifer je prvič po dolgem času bila zunaj in začuda se je odločila prav za gozd. Imela je polno glavo vsega in bila je polna adrenalina. Bila je vedno globje v gozdu, a ni je bilo strah. Imela je občutek kot, da so pretekle že ure čeprav je bila v zavetju dreves šele nekaj minut. Globje ko je šla več dreves je bilo. Kmalu ni več mogla videti nočnega neba. Sonce je zašlo že pred kakšno uro. Kmalu je postala utrujena. Sedla je na bližnjo skalo in se zazrla v temnino gozda. Rada je imela temo, a vedela je, da tukaj preži kar nekaj ne ravno prijaznih bitji. Načeloma je take stvari niso skrbele, a okoli akademije so prežali tenebrisi zato je morala biti previdna. Vedno se je rada zabavala s svojim elementom in ker ni imela česa za delati je naredila v gozdu popolno temo. Vsak, ki je bil zdaj v gozdu ni imel pretirane sreče. Tega se je zavedala. Kmalu je temo malo razredčila, saj ni želela porabiti vseh svojih moči. Zaslišala je korake. zdrznila se je in tema se je zgostila. Potem je ugotovila kaj dela. Ni vedela kdo je v gozdu. Počasi je razredčila temo in gledala obrise. Ko je ugototvila, da je oseba jo je bilo rahlo sram. predstavljala si je sebe kako blodi po gozdu in se kar naenkrat vse stemni. "Oprosti..." Je rekla kdorkoli je že bil ta oseba. "Nisem vedela, da si tukaj" je še pristavila in rahlo zardela. Ker je bilo v gozdu temno tega dekle kakor je sklepala, da je ni mogla opaziti. Kljub temu je pogledala v tla. Želela je kaj reči in prekiniti to grozljivo tišino, a ni vedela kaj. Oseba je stopila iz zavetja teme in ugotovila je, da jo je že nekje videla. Pravzaprav se z njo ni pogovarjala le ošinila jo je na hodniku. Prostor se je malce razsvetlil. Gotovo je uporabnica svetlobe je pomislila. Sama je znala upravljati s temo, svetlobo pa so nadzorovali le uporabniki svetlobe. To si ni bilo težko zapomniti, saj je bila tema ravno nasprotna. O svojem elementu je vedela dokaj veliko, zato je dobro poznala tudi njen element. Rahlo se je namrščila in se zbudila iz razmišljanja. Ker je bila že nekaj časa v temi jo je svetloba motila in morala je pripreti oči. "Lahko samo malo stemniš?" Jo je vprašala. To bi lahko storila tudi sama, ampak že tako je bilo v tišini neprijetno in nekaj je pač morala reči.

Summer se je malce prestrašila, ko se je znašla v gozdu, okoli nje pa čista tema, a kmalu je ugotovila, da le to povzroča uporabnica teme. Zato se je malce ozrla proti bleščečemu soncu na nebu in osredotočila svoj um nanj, da je nekaj svetlobe osvetlilo gozd in zdaj je Brie lahko videla obrise, a še vedno ji ni bilo dovolj, zato je prislila sonce, da je še nekaj svetlobe prodrlo skozi temo in pokazalo natančnejše obrise, kakor tudi obris nekega dekleta. Čeprav je bilo lepo, je imelo dokaj bledo kožo in Brie je lahko zaradi svetlobe videla črne tetovaže na njenem obrazu. Stoprocentno je bila uporabnica teme, to pa je bil njej nasprotni element. Malo je manjkalo, pa bi svetlolasa lepotica z densico segla proti svojim belim tetovažam na obrazu, na katere se še ni prav dobro navadila. Ko jo je uporabnica teme vprašala, če lahko malo stemni, se ji je osvetilo, da je dekletu verjetno neprijetno ob vsej tej svetlobi. Logično, saj ji je bila vendar tema tako domača, kakor je Brie ljubila svetlobo. Zato je hitro malce svetlobe spustla nazaj proti soncu in figure so spet postale samo obrisi. Vseeno se je nasmehnila. "Uporabnica teme si, kajne? Moje ime je Summer Easton in sem uporabnica svetlobe," se je predstavila. "Kako to, da se uporabnici nasprotnih elementov ob istem času znajdeta na istem mestu?" Je nato na glas razmišljala. In sta potem še, na nek način prijazni druga z drugo? je še dodala.

Jennifer je bila zelo hvaležna ko je končno rahlo stemnila prostor. Tako ji je bilo veliko ljubše. Ko se ji je Summer predstavila ji je odgovorila. "No jaz pa sem Jennifer in sem uporabnica teme" te 'prijazni' pogovori so bili pri njej prava redkost, a nekako se ji je zdelo nepotrebno biti nesramna. Summer ji je bila na nek način všeč čeprav je bila njeno pravo nasprotje. Malo se je zamislila kako je postala v tem času tako mila. Ponavadi je ob takih pogovorih začela z pikrimi pripombami in jezikanjem, a očitno danes res ni imela pravega dneva. Očitno uporabnica svetlobe tega ni pričakovala, saj sta si ta elementa res različna, kar pomeni, da sta si različna tudi karakterja uporabnic. "Ja res čudno." Je zamišljeno odgovorila na njeno vprašanje. Bilo je zelo očitno, da ni bila ravno pri stvari. "No in kaj delaš sedaj v gozdu?" to vprašanje bi lahko bilo zlobno, a ni ga izrekla na tak način. "Nisem vedela, da tudi vas uporabnike svetlobe privlači temen gozd." Je dodala in se nasmehnila. Bodimo enkrat za spremembo prijazni si je rekla preden bi pristavila še kaj. Sama je imela gozd zelo rada, saj je bil precej temen tudi podnevi, ponoči pa si se lahko v njem res zlahka izgubil. "Pogosto zahajaš sem?" Jo je še vprašala potem pa je zaslišala za bližnjim drevesom zvok. Pravzaprav je bil bolj šum listja. Vstala je in se počasi približala drevesu. "Si slišala to?" Je malo tišje vprašala. Upala je, da bo Summer rekla, da ne, saj ni želela imeti opravka s kakšnimi bitji kaj šele s tenebrisi. Vedela je, da bo potem izpadla kot čudakinja z nenavadnimi prisluhi, a raje je imela to kot pa ponočno borjenje sredi temnega gozda.

"Mogoče ljubim svetlobo, a to še ne pomeni, da teme nimam rada. Včasih me prav ona pomiri, ko mi svetloba postane nadležna," je odgovorila Summer in se blago nasmehnila. Jennifer ji je bila na nek način všeč. "Velikokrat," je odgovorila na naslednje vprašanje. "Kadar se naveličam vse te svetlobe. Tu je vedno tako lepo temno," je še dodala. Ko jo je Jennifer vprašala, če je slišala nekaj, je pritrdila. Zdelo se je kot šumenje listja, kot bi bil po njem hodila kakšna pošast. In potem se je prikazal velik, siv, umezen Tenebris, z nerazumljivim izrazom na obrazu, če bi temu sploh lahko rekli obraz. "Priporočam ti, da zapreš oči," je svetovala rjavolaski nedaleč od sebe ter počakala, da jo je ubogala, nato pa še sama zaprla oči in se osredotočilo na sonce, ki a je bilo na žalost visoko nad krošnjami dreves, ki so redčile svetlobo in na nek način ustvarjale temo. Brie se je zavedala, da se bo morala zares potruditi. Tenebris ne bo tako lahka malica, kot kakšna mala podgana, ki jo je kdaj oslepila, vendar le zato, ker so se njenemu oče in polsestram zdele nekako nadležne(čeprav so se njej zdele prikupne in ljubke, na nek čuden način,), in po hiši jih je mrgolelo kar nekaj. A tudi tistim nekaj Summer ni rada škodovala. Ampak zdaj ni morala misliti na to, morala se je zbrati in vse misli, ves svoj um napolniti z bleščečo belo svetlobo, nekakšen znak njenega elementa. Logično. Torej, vse misli je napolnila s svetlobo, nato pa se zbrala ter vso svetlobo, ki jo je nabrala, v hitrem sunku uma vrgla k Tenebrisov obraz. Slišala je, kako je zavreščal, in predvidevala, da ga je vsaj za nekaj minut oslepila, toliko, da ga bosta lahko z Jennifer pokončale. Nato je odprla oči in se zazrla v rjavolasko. "Ti si na vrsti. Mogoče bi lahko pričarala kakšen dim in ga začinila mogoče s kakšnim strupom ali pa kaj takega?" Se je nerodno nasmehnila.

Ni se ravno pogosto pogovarjala s uporabniki svetlobe in njen odgovor jo je presenetil. "Mene moti le premočna svetloba. Tema mi je všeč, ampak vseeno ne morem cele dneve gniti v temnem gozdu. Je rekla in se zasmejala. "Res velikokrat hodiš sem? Čudno, da te še nisem srečala" Do danes je pomislila. Ni bila zadovoljna z tem, da je tudi ona slišala zvok. Tenebris je šepnila. Po navodilu je zaprla oči. Summer ji je pomignila ko je končala. "Veš takega uroka ne poznam, bom pa probala nekaj drugega." Je rekla in se zbrala. Z mislimi mu je poskušala povzročiti bolečino. V tem ni bila preveč dobra a drugega se ni spomnila. Očitno je vsaj malo delovalo, saj je tenebris zastokal. "Mislim, da nimava časa za uroke dokler se tako zvija ga brcni." Je predlagala. Sama se ni spomnila ničesar boljšega. Z povzročanjem bolečin se je hudo izmučila in vedela je, da ne bo več dolgo zdržala. "Ne morem več." Je zastokala in urok je počasi pojenjal. "Ti si na vrsti." Ji je pomignila in za trenutek počepnila. Ni imela več dosti moči. Nadihala se je medtem pa je Summer poskušala uničiti zlobnega tenebrisa. "Misliš, da jih je še več?" Jo je vprašala. Jenn ni bila prepričana, da bi lahko opravili z tolpo tenebrisov. Za zdaj še ni slišala kakšnega novega a ta bitja so bila zelo nepredvidljiva, zato ni mogla pričakovati, da bo le en.

"Skrivam se. Obvladovlaci svetlobe postajamo vse redkejši in čeprav obvladujemo enega od najmočnejših elementov, smo azdnje čase prešibki, da bi Zlo pregnali nazaj v onostranstvo," povesila je pogled. "Potem pa dobivamo novice, da vse več učencev na akademiji dobi naš nasprotni element. To te nekako... potre. Ne vem, kako naj razložim, ampak v gozdu se kar naprej pojavljajo obvladovalci teme, zato raje splezam na kakšno drevo in omejim svetlobo tam, kjer sem," nasmehnila se je, nato pa opazovala Jennifer, kako je stvoru očitno z umom povzročala bolečino. Ko ji je pomignila, da je ona na vrsti, se je samo zasmejala, nato pa zaprla oči ter še Jennifer pomignila, naj stori enako. Sicer je, kadar je bila sama, imela najpogosteje odprte oči, a v temi se je lažje zbrala, če so bile zaprte. Nato je spet začenjala v svojemu umu nabirati svetlobo, vse več in več, dokelr v mislih ni videla ničesar drugerga več kot bleščeče bele svetlobe. Zopet jo je vrgla proti stvoru, a tudi tokrat se je malce zvil in za nekaj minut oslepel, nato pa se spet postavil na noge. Nato pa se je Summer spomnila na vžigalnik, ki ga je od proglasitve napada na akademijo nosila s sabo. Predvidevala je, da bi lahko pomagal. Vzela ga je torej iz žepa, ga prižgala na maksimumu, nato pa ga vrgla naravnost na ramena ogabnega stvora, ki je služil čistemu Zlu. Ki je? Ah, da, saj je prav napisano. Stvor je namreč začel goreti in očitno je vžigalnik le pomagal. Na koncu je od Tenebrisa ostal le kupček majhnega, sivega pepela. Brie se je nasmehnila.

"Ja saj imaš prav. Večina jih gre sedaj k drugim elementom. " Tudi sama ni bila ravno vesela zaradi tega. "Tudi obvladovalcev teme je vse manj. " Sama je zelo velikokrat hodila v ta gozd. Nekako jo je privlačil in skala na kateri je sedela je bila že prav domača. Nikoli ni v gozdu še koga videla. Najbrž so zahajali bolj na obrobje gozda ali pa so zavili v nasprotno smer. "Potem pa ni čudno, da te še nisem videla." Z povzročanjem bolečine se je zelo izmučila in hvaležno se je nasmehnila Summer ko je stvar prevzela. Ko ji je naročila je zaprla oči in se zbrala. Ko je oslepila tenebrisa je ta hudo zaječal. Potem je zaprla oči in se zbrala. Želela je izvesti nov urok potem pa je zavohala vonj po zažganem. Odprla je oči in presenečeno pogledala mesto kjer je še trenutek prej stal tenebris." Kam je izginil?" Jo je začudeno vprašala. Še enkrat si je ogledala mesto kjer je bila prej pošast. Summer se je za njo smejala, a Jennifer ni vedela zakaj. Opazila je kupček pepela. "Si...si ga...zažgala?" Jo je vprašala in jo pogledala. "A ni tako, da obvladuješ svetlobo?" Je še dodala. Zaslišala je še večji hrup. Preden bi ji Summmare uspela odgovoriti so ju obkolili tenebrisi. Jennifer je hotela zakričati, a je izgubila dar govora. Uspela je le zaječati in prestrašeno je ošinila Summer. "Kaj naj narediva." Ji je zašepetala. S hrbti sta bili obrnjeni druga proti drugi in počasi sta se obračali. Kak naj naredim, kaj naj naredim. Je ponavljala in se poskušala domisliti nekaj pametnega. Aha, spomnila se je. Zbrala se je in ves prostor napolnila s temo. Noben ni videl ničesar in pomignila je Summer naj se je drži. Bila je zelo privajena na temo. Izmuznili sta se tenebrisom. Tekla je, a naenkrat se je zaletela. "Ah, neumno drevo!" Je rekla. Potem pa jo je 'drevo' odrinilo. Presenečeno je zakričala in stopila korak nazaj. Spotaknila se je na vejo in trdo pristala na tleh. Zaječala je od bolečine. Teme ni več mogla nadzirati in gozd je prešinila rahla svetloba. Drevo je bilo pravzaprav precej močen tenebris. S težavo se je pobrala s tal. "Poskušaj ga oslepiti." Je rekla Summer in zaprla oči. Potem je lahko le čakala na njeno poteze. Zaslišala je kričanje. Odprla je oči in videla presenečenega in oslepljenega tenebrisa. "Bravo." Je pohvalila soborko." Raje pojdiva malo stran preden bo spet začel videti." Je rekla tiho.

"Ja, ampak ne s svetlobo. Šele začetnica sem in bitje Zla je prevelik zalogaj zame. Ne, samo anj sem spustila vžigalnik, ki ga že nekaj časa nosim s sabo, odkar so napovedali vstajo Zla," je odgovorila Summer. Ko so ju obkrožili Tenebrisi, je bila presenečena, ko je Jennifer naredila tem, nato pa sta zbežali. Ko jo je prosila, da enega od Tenebrisov, v katerega sta se zaleteli, poskuša oslepiti, se ji je nasmehnila, nato pa zopet zaprla oči, nagrabila vso svetlobo, ki jo je lahko dobila, in jo vrgla v stvor. Le-ta je zavreščal, vendar le malce. Ko ji je uporabnica teme predlagala, da je najbolje, če odideta, je lahko storila samo to, da se je strinjala.

"Aha, zdaj razumem." Je rekla in se ji nasmehnila. "V teh časih bi ga res morali imeti s seboj." Je dodala in prikimala. Ko sta se rešili tolpe tenebrisov sta odšli malo stran. Vedno bolj svetlo je bilo zato sta vedeli, da prihajata bolj k robu gozda. Tenebrisov ni bilo več mogoče slišati in Jennifer je že pred časom izničila trdo temo. "No, to pa je bilo... zanimivo." Je rekla in se zasmejala. "Zadnje čase se jih pa res veliko podi tukaj naokoli" je rekla bolj sama sebi. Sama je prišla v gozd vadit magijo, a na to je sedaj seveda čisto pozabila. Ni vedela kaj naj reče. Šli sta še malo naprej in med drevesi je bilo vse svetleje. "Mislim, da je sonce že vzšlo. Sva pa že dolgo tukaj. " Spopad s tenebrisi oziroma bolje rečeno bežanje je očitno trajalo več kot sta si mislili. "Mislim, da sva dovolj daleč." Ji je rekla in bila je kar vesela, da nista bili več v središču gozdu. "Lahko se malo spočiješ. Ji je rekla in ji pomignila na bližnje podrto deblo. Sama je imela namen malo vaditi, zaradi tega je v gozd pravzaprav prišla. "Upam, da te ne moti." Je rekla čeprav ji pravzaprav ni bilo pretirano mar. Prvo je začela temniti okolico in kmalu je bilo črno kot v rogu. Potem je popustila in prostor se je spet razsvetlil. To ji je šlo od zmeraj dobro, ampak sedaj je začenjala s težjim. Ni vedela na komu naj vadi, zato se je ozrla k velikem kosmatem pajku. "Žal mi je." Je zamrmrala in se zbrala. Potem je poskušala povzročiti bolečino. Ni pretiravala, zato pajku ni bilo hudega, a vseeno ga je moralo kar malo boleti. To se je videlo pri njegovem zvijanju. Pajek se ji je začel smiliti in prekinila je bolečino. Sedla je poleg Summer. "Boljše mi gre kajne?" Jo je vprašala malce samovšečno. Vedno kadar ji je vzpelo je bila presrečna. "Če se mi ne bi smilil bi poskušala še več. " Je še dodala. Bilo jo je rahlo sram zaradi tega kar je ravno kar rekla. Obvladovalci teme namreč niso bili preveč sočutni. A Jennifer je imela od zmeraj rada živali ne glede na njen karakter. Ni bila ravno družabna, a je imela krog prijateljev s katerimi se je dobro razumela. Živali pa so se ji zdeli strašno dobri partnerji, ker so bili tiho in jo vedno le opazovali. Nikoli niso bili zajedljivi ali nesramni. Če bi bili v človeški obliki bi imela prijateljev verjetno kar nekaj več. Od vadenja je bila malo utrujena, saj ni bila v najboljši formi. "Tudi ti lahko malo povadiš." Je rekla Summer, ki je izgledala zelo zamišljeno.

Svetlolasa uporabnica svetlobe se je nasmehnila, ko je opazovala Jennifer pri vadbi. "Ja, tudi meni se živali zelo smilijo. Ko sem še živela z očetom in šestimi polsestrami, sem mnogokrat morala oslepiti kakšno podgano, ki se je potikala po hiši, da jo je Rylan lahko pokončal," kadar njenega očeta ni bilo zraven nje, ga je vedno poimenovala po imenu. Ko ji je rjavolaska predlagala, da lahko malce povadi, jo je hvaležno pogledala, nato pa se zazrla v sonce. Zaprla je oči, da je ni preveč žgalo, nato pa svoje misli napolnila s svetlobo. Začutila je, kak oje znan žarek presvetlil ves zorni kot okoli nje in čutila je prijetno ščemenje. "Mislim, da bi lahko poskusila predvideti tvoja občutja. Tega sicer nisem še nikoli počela, mogoče pri kateri od polsester, ampak sem že pozabila," je rekla, dovolj glasno, da jo je Jennifer lahko slišala.

"Zame je to zelo nenavadno, saj ne bi smela biti toliko sočutna." Je rekla jezna sama nase. Zaprla je oči, saj ni želela oslepeti. Ko je bilo konec jih je spet odprla. "No pa daj." Ji je rekla in jo pogledala. "Saj ti bo vspelo samo zbrati se moraš." Ji je rekla spodbudno potem pa je začela razmišljati o vsakdanjih stvareh. Na tleh je opazila krokarja in se zazrla vanj. Imel je zelo lepo bleščeče črno perje. No, da vidimo če ji bo uspelo si je mislila in čakala, da je Summer izvedla urok. Ko je opazila, da je končala jo je vprašala "No in očem sem razmišljala?"

((sorry amapk nimam idej ))

"Bila si... zamišljena," je dejala Summer, ki je že pred začetkom zaprla oči. "Gledala si proti krokarju in premišljevala nekaj o njem. No, z nečem o krokarju si bila zaposlena," utrujeno se je nasmehnila, anto pa odprla oči. "Sem zadela?" Je vprašala.

((enako))

Jennifer je bila presenečena nad njenim odgovorom. "Res si zadela! Kako ti je to uspelo?" Je rekla vesela zanjo. "Jaz te z svojimi uroki raje ne bom mučila. Zelo bi bolelo." Je še pristavila. "Raje si malo spočij." Je rekla. Po takem uroku si bil ponavadi kar malo zadihan. " Jaz sploh ne vem kaj bi še probala. Ne poznam ravno vseh urokov in ponavadi jih tudi ne morem vaditi, saj bi 'pripomoček' zelo bolelo."

Utrujeno se je nasmehnila. jennifer je imela prav. Predvidevanje njenih čustev jo je izmučilo in pogled je uprla v nebo. Najprej je bilo nejasno, nato pa je nebo prestrelila nekaj debela rdeča črta čudne oblike. "Ljubi bog!" Je vzkliknila Summer. "Si videla?" še vedno je govorila pretežn oglasno in s kazalcem desne toke kazala v nebo. Upala je, da so samo prividi.