Ko je Veronika prispela do svojega kotička, je nasmejana sedla na klopco ter zraven povabila še Robin. "Kaj ni lepo?" Je vprašala prevzeto. "No, na akademiji sem že nekaj mesecev, mogoče. Prišla sem začetek tega šolskega leta." Se je nasmehnila. "Ta prostor sem našla kakšen teden pozneje, ko sem se ponoči potikala po akademiji. Takrat me je mučila nespečnost." Namrdnila se je ob misli na spomine. "Od tu se zelo lepo vidi sončni zahod," je še dodala. Spomnila se je dneva, ko je našla ta prostor. Bila je temna noč, ena najtemnejših tega leta, ona pa se je brez zadržkov sprehajala po akademiji. Tisto noč je prišla tudi do tretjega nadstropja, ki se ji je najprej zdelo zares dolgočasno, nato pa je šal še malce naprej, ker ji je nekaj pravilo, da bo kmalu našla nekaj lepega, in potem je našla ta prostor. Bil je zares prelep.

Robin se je razgledala po prostoru. Veliko soncno okno. Ryan ji je pripovedoval o njem. Sedla je nklop poleg Veronike in pokimala. "Ni slabo." je kot obicajno zamomljala. Pogledala je skozi, bilo je se opoldne, zato vse skupaj s ni bilo tako lepl, a je bilo vseeno cudovito. Soncni zarki so se odbijali od barvnega stekla ob strani in po sobi barvali razne vzorce. Robin se je rahlo namehnila. Ze drugic danes jo je svetlolaska presemetila. Ni slabo za dekle ki ga je komaj poznalo. Nekaj casa je se opazovala soncne zarke in razgled na mogocen gozd. Pocutila se je blizje svojemu elementu. "Zacetek solzkega leta, uff. Veliko predacanj si ze dala skozi, ha?" je brezbrizno zamrmralin poskusala obdrzati svojo masko. Ni hotelkzati custev. Sploh. "Nespecnost je najboljsi motiv za raziskovanje. Preizkuseno." se je nasmehnila, a le rahlo. Tiho je nadaljevala obcudovanje. "Si edina ki ve zanj? Zdi se mi precej izpostavljen." je rekla in se od razgleda obrnila k veroniki, te jo pogledala v modre oci.

"Ne, nisem edina, tu je od sončnem zahodu običajno kakšen človek, a to mesto ni ravno najbolj znano po akademiji, zdaj, ko so se dijaki začeli zabavati na drugačen način," je rekla Veronika ter tako odgovorila na Robinino vprašanje. Nasmehnila se je. "Sicer pa je še veliko lepih kotičkov na akademiji in okoli nje," je dodala, nato pa vstala s klopce in se zazrla skozi okno. "Kakšna je tvoja zgodba?" Je nepričakovano vprašala, pripravljena poslušati. Vprašujoče se je zagledala v sogovornico, nato pa umaknila pogled. Prej jo je zares slišala, ko je rekla, da sta si vsaj v nečem podobne, nekaj podobnega. "Povej mi svojo, pa ti jaz povem mojo," je še hitro dodala.

Robin je zasanjano pokimala. "Za ljudi in zaljubjene prcke. Sploh nocem pomisliti koliko ljudi se je ze meckalo na tej klopci." je rekla in se namrdnila. Ljubezen, poponomanedosegljiv pojem. Vsi tisti filmi prikazujejo kako lepo, lahko in carobno je vse upaj, kot da te princ na belem konju caka ze za vsakim drugim vogalom. Resnicno zivljenje pa je bilo vse prej kot to. Tezko si nasel fanta, ki ni sal s tabo vem samo ker bi ti hotel skociti v hlace oziroma zvabiti v posteljo, odvisno od okolscin. Zavila je z ocmi."Verjamem, akademija je lepo urejena. Skrbi me samo, da je prevec odprta. Vsak ve vse o vsakomur. Govoice potujejo iz usesa na uho v stotinki sekunde. Lepo je imeti kak kotcek zase. Amapk jaz ga ne bi ravno potrebovala." je dokoncala hladno. Preseneceno je pomeziknila na njeni naslednje vprasanje. Robiina zgodba.. Odkimala je. "Noces je vedeti. Ni ravno... Najboljsa. Samo z ljudi nad 20 letom starosti. " se je sposalila na komcu. Ni ji se dovolj zaupala da bi povedala. "Polovico svoje zgodbe si mi ze poedala. Zakaj ne bi ndalejvala?" se je izmikala. Odmaknila je pigled in se spet zastrmela kozi okno v prelep pogled.

"Prav. Če mi obljubiš, da mi potem ti poveš svojo. Zelo dobro znam prenašati grozne stvari, brez skrbi." Namrdnila se je. "Torej, rodila sem se mami, obvladovalki zraka Mirane. Že od rojstva imam tudi znamenje, ki sem ti ga pokazala, znamenja so namreč značilna za skoraj vsako plemiško družino. Imena svojega očeta nisem poznala, kaj šele da bi poznala njega samega. Mama mi je vse prikrivala. Ta ošabna plemkinja je bila tudi kruta, včasih nasilna," nasmeh jei zginil iz Veronikinega obraza. "Ko sem prvič pokazala svoj karakter, je bila strahotno razočarana. Zavrgla me je in tako me je k sebi vzela teta Nazmija, obvladovalka vode, tako kot jaz od takrat naprej črna ovca v družini. Tudi njo je namreč njena mama zavrnila, ker je bila razočarana nad njo. To je že nekakšna družinska tradicija, da mame zavržejo svoje otroke, ki jim niso všeč. Torej, vzgajala me je teta, moja mama pa je kmalu umrla v prometni nesreči. Takrat je nisem pretirano pogrešala, saj je bila z mano malce kruta, prav tako kakor nasilna. Vsak mesec pri njej je pomenil bolečino, tako fizično kot miselno," zavzdihnila je. "Moja teta me je bila, ko sem bila dovolj stara, poslala na to akademijo, v upanju, da se bom naučila še veliko stvari. In zdaj sem tu," slabotno se je nasmehnila in še vedno zrla čez okno, nato pa pogled uperila v Robin. "Zdaj pa mi ti povej svojo zgodbo, prosim," je rekla.

Robin jo e tiho poslusala. Vsake toliko je prikimal, a.pogleda nikoli ni odmaknila od okna. Globoke je zajela sapo. "Moja zgodba... Rodila sem se v Londonu, v Angliji. Pred mano sta starsa imelaze enga otroka, Ryna mijega brata. Obvladoval je smrt. Mkgoce si ze slisala zanj, bil.je.precej popularen - v obrem ali slabem smislu, odvisno kako vzmes - in o njem krozi veliko hovoric. Niso vse resnicne. Dve leti za mano se je rodil moj drugi brat Max. On je uporabljal svetlobo. Bil je prava dobra dusica." ob spominu na brata se je nasmehnila. "Kmalu smo se preselili in moja starsa sta umrla v prometni nesreci. Nismo imeli tet ali strcev, stari starsi pa so umrli ze pred nasim rojstvom. Tako so nas posali v rejo." Naredila je premor in pogledala Veroniko. "Ryna so locili od naju z Maxom. Posvojili so naju neki kmetje v Teneseeju. Morala sva delati in ocitno sem se uprla. Tako sva po kaksnem mesecu malo vec, manj saj je vseeno. " Obrnila se je nazaj k oknu in brezbrizno pogledala skozi okno. Naj jo je se tako bolelo tega ni hoetla pokazati. "Preselila sva se v neko temacno sosesko v New Yorku, kje je Max..." naredila je premor. "..Umrl. Poiskala sem svojega brata Ryna ki je zapustol solo zaradi mene. Utonil je pred dobrima dvema letoma, ko je sal z nekaj prijatelji kanujat. Tako sem pristala tukaj." je dokoncala. Spustila je nekaj podatkov, recimo tisto dajo je zlorabil njen fant po Maxovi smrti in taksne 'malenksti.'. Stremla je skozi okno in se brila s slzami. Na koncu je zmagala a vseeno ni pogledala svetlosalke ki je sedela zraven nje. " What doesn't kill you makes you stromger." je sarkasticno pripomnila da ne bi izpadla prevec ranljivo.

"Žalostno," je rekla Veronika, po tem, ko je slišala sogovorničino zgodbo. "To je še bolj žalostno kot moja zgodba," je dodala. Nato je pogledala na uro v sobi in glasno zavzdihnila. "Pozna sem. Moram iti. Upam da ne zameriš, ampak res me čakajo nujni opravki. Upam, da se kmalu speti vidiva," je rekla z žalostnim tonom. "In da takrat ne boš tako sovražno uperjena name, če veš kaj mislim," se je nato zasmejala, se obrnila proti lepim vratom te odkorakala, vmes pa premišljevala o Robini zgodbi. Zdelo se ji je grozno, čeprav je mislila, da je bil njena zgodba najstrašnejša od zgodb vseh, ki jih je poznala. Očitno ni razmišljala prav. Zavzdihnila je ter se odpravila proti robu gozda.

Robin je samo odsotno pokimala. Čudilo jo je koliko boljše se je počutila, zdaj ko je to spravila iz sebe. "Bomo videli." je zamrmrala, čerpav je Veronika že odšla in je ni mogla slišati. Potočila je eno samo slozo. Ryan ne bi hotel da jočeš! se je opomnila. Opazovala je drevesa skozi okn. Svojo zgodbo je poskušala izriniti iz misli. Ni bila ranljiva, no, ni hotela da drugi vedo, da je in tako bo tudi ostalo. Zastrmela s eje skozi okno. Kmalu je ugotovila kako pozno je že. Sonce je začelo počasi zahajati. Prav so imeli izgledalo je popolno. Sonce je svetlo v oranžni, rdeči in rumeni bravi. Lepšega sončnega zahoda še ni bilo. Robin se je naslonila nazaj in zasmišljeno srmela vanj, ko je zaslišala korake. Skočila je na noge in se obrnila. Malce se je sprotila ko je zagledala...