Veronika se je ustavila na vrtu, kjer so rasle čudovite cvetlice vseh barv in vrst. Sploh se ni zavedala, da je prišla sem, dokler ni dvignila glave in zagledala lepo cvetlico modrikaste barve. Takoj jo je prepoznala. Modra resa! Moja teta jih ima cel kup! Se je spomnila. Le včasih jo je kaj razveselilo, če pa so bili to spomini, na sploh spomini na njeno teto. pa je bilo njeno veselje takoj očitno. Enkrat mi je teta povedala vse o teh pritlikavih grmih, je pomislila Roni. Rastejo od junija do julija, v sreverni Evropi, izlolirano se pojavljajo v Pirenejih. Najpogosteje jih uporabljajo za okras in spadajo v družino Vresovk, "Prelepe so," je dahnila tiho, zamišljeno, in zopet pogledala cvet te rastline. "Pa sem mislila, da rastejo samo v severni Evropi in Pirenejih," se je nato za trenutek zmedla.

Robin v resnici ni prav marala rož. Ne glede katerega od svojih dvoličnih obrazov si je nadela. Amapk bil je dober prostor za razmišljanje. Rastline je dobro poznala saj je bila navdušenka nad branjem, čeprav tega niso vedeli vsi. Eh, kaj vsi, nihče ni vedel tega. Amapk, Robin je pač bila takšna. Ni simogla pomagat, ob enem pa tudi ni hoetla da ji kdo pomaga. V modrem krilu, ki ji je segalo malce nad koleni in lepi črno beli majici z ravno prav globokim V izrezom je odrinila steklena vrata na vrt in vstopila. Pete njenih čevljev so se rahlo pogreznile v meho zemljo. Prostor ji je postajal že bolj všeč. Navdihoval jo je s njenim elementom, Zemljo. Ko je zaslišala šepet- še ena od dobrih ali slabih, kako pač vzamete, lastnosti uporabnikov zemlje - se je rahlo nasmehnila. Končki njenih ustnic so se rahlo zavihali in razkazali zgornjo vrsto njenih snežno belih zob. Stopila je bližje k svetlolasih, ki je opazovala rože. "Saj rasjetjo samo tam, amapk če znaš to," je rekla in z roko elegantno zamhanila navzgor, da seje iz tla dvignila rastlina popolnoma neaka tisti, ki jo je Veronika opazovala. "Potem lahko rastejo tudi tukaj." je dokončala. Na ustih je še vedno rastel predzen nasmešek, ko je odtrgala rožo in je ta v njenih rokah ovenela ter izginila. Ta del je iemla veliko raje. Uničevanje je bil večji del njene navidezne narave. Pogeldala je dekle. "Robin sem, čeprv me ne bi presenečealo da si že slišala zame." je z brezbrižnim glasom rekla. Vsi na akademiji so poznali njenega brata Ryna, preden je umrl, zato je bilo precej možno da je tudi ognejna punca pred njo slišala zanj. "Ti pa si?" je z istim tonom vprašala in jo pogledala v oči.

Veronika je bila malce presenečena, ko je zaslišala, da se ji je nekdo približal. "Saj rastejo tam, ampak če znaš to," je reklo lepo dekle in zamahnilo z roko. Iz tal se je dvignila popolnoma enaka Modra resa, kot si jo je Roni trenutek pred tem ogledovala. Nato je lepo rastlinico utrgala in v njenih rokah je le ta ovenela in izginila. "Robin sem, čeprav me ne bi presenečalo če si že slišala zame," je dejala Robin. "Ti pa si?" Je vprašala. Svetlolaska se je vzravnala in si nadela brezbrižen obraz. "Pozdravljena, moje ime je Veronika Mirhada Oilean, na kratko Roni ali Ronja. Obvladovalka ognja sem," je rekla s prijaznim, malce posmehljivim glasom. "Poleg tega ni prav lepo, če uničuješ tako lepe rastlinice. Če že hočeš vedeti, zakaj jih imam tako rada, bi ti odgovorila, da zaradi moje tete. Rože, kot je tista, so bolj ustrezale moji ošabni plemiški materi," pokazala je na rožo s pikčastim cvetom vijolične barve. "Strupena je. Menda mi je ponesreči enkrat moja mama zlila njen strup v pijačo," Sogovornico je grdo pogledala, nato pa se obrnila in odkorakala stran.

Robin je zavila z očmi. "Ogenj? Ni slabo." je zamrmrala s posmehljivim tonom. Premrila je njen brezbrižen obraz. Slaba igralka, je pomislila saj je vseeno lahko prebrala posmeh in še nekaj čustev. Ko je zaslišala njene besede :"Poleg tega ni prav lepo, če uničuješ tako lepe rastlinice. Če že hočeš vedeti, zakaj jih imam tako rada, bi ti odgovorila, da zaradi moje tete. Rože, kot je tista, so bolj ustrezale moji ošabni plemiški materi," seje nehote še bolj nasmehnila. "Res da so lepe." je odvrnila. Recimo. "Ampak nisem velika ljubiteljica rož." je dokončala. "Kako pa da potem nisi mrtva? Slišala sem da je strup smrtonosten." je z vzvišenostjo dejala. "Veronika, ni treba oditi, nisme hotela pokvartiti tvojega 'srečenga trenutka' z občudovenjem tož." je rekla in zadrževala smeh, ko se je dekle obrnilo in skopraj že odšlo. Ne hote je odtrgala še eno rožo, da je kot prejšna tudi ta ovenela in izgnila. Ryan bi bil ponosen nanjo. je z nasmeškom pomislila.

Ko je zaslišala sogovorkine besede, se je zopet obrnial proti le tej. "Da, strup je smrtonosen. Na srečo ga je moja teta ponesreči polila, preden sem spila eno samo kapljico. Moja mama je bila kruta, ne pogrešam je, naj se cvre v peklu," je dejala glasno. "Poleg tega, ogenj ni tako slab. Veš, slišala sem te, očitno govoriš dokaj glasno, ne pa mrmraš," je dodala. Dvignila je roko ter pogledala proti sveči, ki je bila prižgana ob robu vrta. Ker je bila Veronika rada ob ognju, je z sabo vedno nosila kakšno svečo in vžigalnik, saj ji je ogenj dajal občutek sreče, zapolnjenosti. Previdno je stegnila roko proti ognju na sveči in pomignila s prsti. Plamenček se je začel dvigati gor in proti njej, dokler ni bil med njenima razprtima rokama. Roni je oblikovala podobo lepe Modre rese, nato pa še ošabne Močvirske logarice, kot se je oblikovala. Zatem se je ogenj hitro zavrtinčil in izgnil in Roni se je sprostila. "Upam, da ste uživali v predstavi," je vzvišeno dejala, predvsem, da bi razjezila nasprotnico.

Robin je veselo ugotovila, da svetlolaska še ne misli oditi. Z posmehljivim nameškom jo je poslušala. "Še dobro, da si imela teto. Oziroma jo imaš, kakorkoli." je odvrnila. "Saj nimam nič proti ognju, le zemljo imam raje." je tokrat zanalašč glasno zamrmrala. Opazovala je njen plamet. Ni bila presenečena nad tem, ne osupla, kot nekaj drugih učencev na vrtu. "Nice. Moram priznati nisi slaba." je rekla, a njen ton je jasno govoril da to ni pohvala. Ogenj je imela rada, ni ga pa oboževala. Skimignila je z rameni in pogeldala v zemljo, že v naslednjem trenutku se je iz trave dvignil hlod in Robin je sedla nanj. Prekrižala je noge in pokimala. "Predstava je bila usopljiva, najlepša hvala."je sarkastično rekla in zavila z očmi. "Boš kar stala?" je s posmehljvim tonom vprašala svetlolasko. Medtem, ko je čakala na odgovore je pogledala rožo poleg sebe. Izgledala je enkako tako kot vrtnica le z zelenkasto-modrimi cevtovi, ki so bili malce daljši od vrničinih. Potem se je spomnila. Le kako je lahko pozabila bratovo najljubšo rožo. Mešanica med temno lilijo in črno vrtnico. seje spomnila in na obrazu ji je zaigral pristen nasmešek. Pogeldala je Veroniko in nasmešek je v trenutku zamrl. "Torej?" jo je spodbudila in se ji zazrla v oči.

((Sorry za tok bedne poste sam sem čist brez navidiha -.- ))

"Torej?" Je vprašala Robin, pričakujoč, da bo sedla. "Prav," je odgovorila Veronika in sedla na potko. Iz žepa je potegnila vžigalnik, ga prižgala, plamen vzela dol, vžigalnik pa pospravila. S plamenom se je začela igrati, ustvarjala je razne podobe, med drugim tudi njeno teto, njeno mamo, ki lebdi nad tlemi in je popolnoma bleda, ter moško postavo, nad njo pa je stal ogromen vprašaj. Nato je sestavila še zmaja in druge podobe, ki so ji bile všeč. "Torej," je ponovila eno izmed besed, ki jih je Robin izrekla malce prej. Opazovala je cvetlice in našla veliko znanih, med drugim tudi Gozdno grašico, Panonski svišč, Peščeni smilj in Dolgolisto naglavko.

((Že ok, tudi jaz sem čisto brez te pomembne sestavine, vsaj ta trenutek))

Robin je nekja časa strmela v njene plamene, a je bila z mislimi nekje popolnoma drugje. Ko s eje zbrlaa je odvrnila pogled in pogledala po vrtu. Nek parček se je zalizoval na travi. Robin je zavila z očmi. Poleg sta dve najtnici, malce mlajši od Verinike in Robin sedeli in klopci in 'umirali' od smeha. Potem je bila tam še skupinica učenvec, ki so bili v svojih elementih že mojstri in so prikazovali sbvoje 'moči'. "Kako so bedni." je zamrmrala, tokrat spet zanalašč dovolj glasno, da jo je lišala tudi Veronika. Zmajala je z glavo. "Torej.. Spomni se nečesa pametnega, dolgčas je zadnja stvar zaradi katere hočem umreti." je naveličano zavzdihnila in vtrgala šeeno rožo.

"Prav," je dejala Veronika, malce neprepričana, če naj ji pokaže svoj 'skrivni kotiček'. No, ni bil ravno tako zelo skrivni, včasih je tam opazila kakšnega človeka, drugače ap tam ni bilo nobene žive duše razen nje. "Poznam nek zelo lep kraj, ki bi ti bil morda všeč. Prideš?" Je vprašala in hitro vstala, nato pa se hitro obrnila. "Pa še nekaj, če dvomiš o mojem plemiškem stanu," je dodala brezbrižno in z desne rame potegnila čisti kašmir z rdečega, neizbrisljivega sonca, rodno znamenje vseh v družini Oilean. "Mogoče sem črna ovca v družini, kot moja teta Nazmija, a še vedno sem plemkinja," je opozorila sogovornico in priprla oči, nato pa majico spet postavila na svoje mesto. "Zdaj pa pridi za mano, prosim," je dejala in odkorakala.

((kako bedno))

Robin jo je preseneceno pogledala. Veronica, suhcata svetlolaska je imela svoj skrivni kpticek. Robin, ki jo je bilo res tezko dobiti nepripravljeno in jo vreci iz tira, a Roni je to precej dobro uspelo. Hitro je svoje presenecenje skrila za obicajen brezbrizen izraz. "Svoj skrivni kotic imas? Kako dolgo si sploh ze na akademiji?" je vprasala. Ni zvenela preseneceno pa tudi posmehljivo ne. Samo brezbrizno. Ko ji je pokazala majico se je nasmehnila in zavila z ocmi, tako neopazno da je Vronika ni mogla videti. "Crna ovca?" je ponovila za njo. S to besedo bi lahko opisali tudi njo. Res ni bila taksna kot ostali clani druzine. "No, vsaj ena dobra stvar. V necem sva si ze podobni." je zamomljala in se ni zmanila zato ze jo Roni slisi ali ne. Pocasi je vstala in jostila za njo. "Pa poglejmo kaj si nasla... Za tabo, kamorkoli pac greva." je rekla in se zaigrano priklonila ter drmaticno zamahnila z roko. Zavila je z ocmi in sarkasticno zazvdihnila, in cakala da ji Roni pokaze kam.

((vem cist brez navidha. Pa sorry ker je brez sumnikov sam na fonu pisem -.- ))