This is for sweet leon<3 crystal is wearing something like this

Raztrgala ga je na majhne koščke in jih jezno vrgla v koš.  V kotu sobe je za vsak primer zmeraj gorela sveča – prijela je plamen in ga preoblikovala v kroglo ki je naslednji trenutek že letela proti košu. Kako si drzne? Kako si drzne napisati kaj takega ko pa je tako ali tako za vse kriva ona?! Če nje ne bi bilo mogoče Jake in Marie ne bi bila tako obsedena s popolnostjo – ker ne bi imela popolne hčerke ki zmeraj vse naredi prav. In kdo je ona da ji bo očitala da mora biti bolj pazljiva? Saj sploh nikoli ni bila del njenega življenja, pa se pretvarja da jo pozna in ve kaj se ji plete po glavi. V roke je vzela blazino in jo jezno zalučala na drugo stran sobe. Mislila je, da jo bo to pomirilo pa ni bilo dovolj. Čutila je kako se ji v očeh nabirajo solze. Ne bo jokala. Ni smela jokati, ne zdaj, ne tukaj ko lahko kdorkoli stopi v sobo. Sovražila je jokati pred ljudmi ki so jo potem pomilovali in jo hoteli potolažiti na vse mogoče čudne načine ki nikoli niso pomagali. Vsebino koša je pustila zgoreti do konca, blazino vrnila nazaj na njeno mesto potem pa stekla iz sobe, iz stavbe naravnost proti gozdu. Vedela je kje bo lahko sama, brez motenj in kjer se bo lahko v miru zbrala. Svoj kotiček je pogosto obiskovala že ko je bila mlajša in je morala o čem razmisliti. Tekla je po gozdu kot da ne ve kam naj gre. V manj kot petih minutah je prispela do slapu. Kolena so ji klecnila in pristala je na mehkem mahu. Vso pot do sem je zadrževala solze, zdaj pa je pustila da ji prosto tečejo po licih navzdol. Kolena je povlekla k prsim in obraz zakopala v dlani.

crystal  

Zazvonil je še zadnji zvonec tistega dne in to je pomenil konec dela za tisti dan. Iz mize je pobral papirje in jih zložil v aktovko ter ugasnil računalnik ter luči. Prostor je zajela pol tema, edini vir svetlobe je bilo šibko sonce, ki je svojo svetlobo sililo skozi okna učilnice. Dan se je počasi iztekal in Leon je pohitel v svojo sobo, kjer se je iz moške obleke preoblekel v udobno majico ter trenirko še prej pa je v kabinetu odložil vse kar je potreboval za poučevanje.
Bilo je še dovolj svetlo, da je vzel svoj iPod, steklenico vode ter si zavezal tekaške čevlje. To je bila njegova sprostitev tukaj saj barov tako ali tako ni bilo. Vedno je tekel do slapa, si tam malo odpočil, premislil stvari in si uredil vse misli ter se nato vrnil v svojo sobo kjer je preživel preostanek večera.
Svež zrak mu je dobro del in čeprav je bil njegov tempo počasen ga je vročina izmučila in komaj je čakal, da prispe na svoj cilj. Zagledal je slap in zraven njega drobno postavo. Po dolgih laseh sodeč je bilo dekle in upočasnil je tempo, da je nebi prestrašil. Njegova plastenka je bila prazna in hotel jo je napolniti v čisti vodi, ko jo zaslišal hlipanje iz njene smeri. Bil je zares previden zato še zdaj ni vedela, da je bil tam.
»Um, ste v redu?« jo je vprašal ter stopil do nje. Ni želel biti vsiljiv vendar na tem planetu je bilo veliko preveč ljudi, ki bi človeka v nesreči preprosto ignorirali. Ni bil eden izmed njih saj ga je brigalo za soljudi.
Dekle je poznal, bila je ena izmed njegovih bivših učenk pri anatomiji in prav tako uporabnica ognja. Precej dobro je znala secirati žabo, to pa je bilo tudi edino kar je vedel o njej.

This is for sweet leon<3

Dovolila je žalosti da je prosto tekla iz nje, čeprav je imela že skorajda premočeno majico. Veliko je imela za razmisliti. Kaj je naredila da si je zaslužila takšno družino, tako sestro ki je za vse lahko okrivila njo samo zato ker je bila sama čista popolnost iz mesa in krvi. Pomislila je na pismo ki ga je raztrgala v sobi. Kot da je res ona kriva da sta se Jack in Marie začela prepirata. No, krivda je bila verjetno delno njena – navsezadnje je vse naredila po svoje in kot je sama želela, večkrat brez da bi razmišljala o posledicah. A takšna je pač bila in zdaj je to počela, prej je bila tako ali tako ujetnica sama sebe in tujih pričakovanj. 
Okolice se sploh ni zavedala - prepričana je bila da sem zahaja samo ona. Tu še nikoli ni srečala nikogar zato je bila pošteno presenečena ko je nenadoma zaslišala moški glas. Dvignila je glavo in pogledovala naokoli dokler ga ni opazila. Profesor. Super, samo tega ji je še manjkalo. Hitro je obrisala solze z lic in se poskusila nasmehniti kolikor je pač šlo, čeprav bi najraje še naprej jokala. Še sreča da ni marala kazati svoje ranljivosti. ''Ja, v redu sem. Kaj pa vi počnete tukaj?'' je vprašala da bi spremenila temo. Še isti trenutek  ga je pogledala in ugotovila da je izpadla popolnoma neumno. Po njegovi opravi sodeč je verjetno tekel in slap je bil odličen vir hladne vode. Drugič se bo morala odpraviti nekam drugam... Profesorja se je le bežno spomnila, a ti spomini so bili dobri. Bil je vsaj zanimiv in je znal popestriti ure, pa tudi prijazen se je zdel. Še nikoli se ni tako pogovarjala z njim in ni vedela kako naj začne. Po licu ji je brez razloga stekla še ena solza ki jo je obrisala še preden bi jo profesor lahko opazil. ''Torej... am.. kako ste?''

Note; sorry, koda me neki zafrkava -.-

crystal  
NOTE:so sorry ker je tako kratko samo malo se mi mudi. ://
Skomignil je z rameni ter se sprehodil čisto do slapa, da je napolnil plastenko. "Malo večerne rekreacije ne škodi."
Usedel se je poleg nje ter naredil požirek mrzle vode. Njegovo dihanje se je umirilo vendar utrip je potreboval nekaj več časa, da bi prešel na svojo naravno hitrost in v vratu je čutil njegovo moč. Ni bil prepričan kako naj ji pomaga ali celo, če si tega sama sploh želi. Za trenutek sta sedela v tišini in z kotičkom očesa je opazil še eno solzo, ki je na njenem licu puščala mokro sled žalosti in bede. To je lahko razbral na njenem obrazu in previdno je spregovoril "Zakaj potem jočeš?" Mogoče je besede izbral preveč direktno vendar konec koncev je bila njena žalost očitna.
"Jaz odlično. Malo utrujen od celotnega dneva vendar bom preživel" podaril ji je enega izmed svojih prijaznih nasmehov.