Evelyn se je z glasnim izdihom naslonila na ograjo pomola in se ponovno zazrla v meglice, ki so se vile nad jezerom. Doma je ob večerih pogosto sedela ob reki pod hišo. No ja. Hišo. Zaradi meglic, ki so bile stalnica ob večerih in zjutraj, so se je rahlo vraževerni domačini raje izogibali, kar ji je dalo tisto presladko samoto. Še kar ni razumela dedove odločitve, da jo pošlje sem. Saj sčasoma bi že lahko obvladovala manjše izbruhe moči. Ni je bilo potrebno iztrgati iz varnega okolja, kjer so ljudje reagirali na vsako njeno zahtevo in problem. "Bolje ti bo tam," je šepetajoče oponašala dedkove besede in tiho prhnila. Iz ogromnega žepa na jopi je potegnila cigareto in jo z rahlo tresočimi rokami prižgala. Oh super. Spet se bližajo slabi dnevi. Par globokih potegov dima jo je nekako umirilo, tako da je bila spet sposobna normalno držati cigareto brez nesmiselnega osipanja pepela. Kajenja se je navadila precej hitro po babičini smrti. Do neke mere je pomirjalo njene živčne izpade, čeprav ob slabih dnevih vseeno ni bilo dovolj. Takrat se je običajno zaklenila v sobo in prišla ven šele, ko se je počutila dovolj...stabilno. V Dublinu je to še šlo, glede na to, da je njena družina financirala novo knjižnico internata. Tu pa še ni natančno vedela kaj bo storila.

Spet jo je streslo in rahlo bolj se je zavila v mnogo pretanko jopo. Kljub temu, da je bil kar topel večer, je bilo tu kar hladneje zaradi bližine vode in občasnih sunkov vetra. Zeblo jo je že kar nekaj časa, a dobro je vedela, da še nekaj časa ne bo odšla nazaj. Med ljudi. Do sedaj se je še nekako izognila nepotrebnim vprašanjem novih sošolcev, a ni bila čisto prepričana, da bo to tako tudi ostalo. Seveda je takoj, ko je ta misel izzvenela v njeni glavi, za seboj zaslišala korake. Lahko bi vedela. Res bi lahko vedela. Ni se ji zdelo vredno obračati, da bi videla kdo se ji je pridružil. Slej ko prej bo že izvedela. Ko so se koraki ustavili nekje v njeni bližini je dvignila glavo in brez, da bi pogledala prišleka jasno, a tiho rekla: "Želiš?"

Pritisk staršev nad Kathryn je bil neznanski. Včasih si je le želela, da bi bila normalen človek, kot vsi ostali in tako ne bi bila pod drobnogledom staršev. To ji je šlo strašansko na živce, saj so starši praktično vedeli za vsak njen korak na akademiji. No, skoraj vsak. Brez vseh tistih nočnih izhodov. Učitelji na akademiji so staršem namreč vsak dan sporočali njen napredek pri pouku, čeprav je bil pogovor med njimi skoraj vsak dan enak. Namreč, Kath se na akademiji ni mogla ničesar več naučiti. Nikoli ni slišala ničesar novega, kar ne bi že vedela. Ampak kljub temu je bil pritisk staršev neznanski, saj so jo silili, naj vendar odkriva še nove skrivnosi elementa teme. problem pa je bil, da jo je Kath njen element in njegove razsežnosti že plašil. Vse kar je bilo v Kathryn dobrega, je tema iz nje brisala. Že se je spraševala kam to vse vodi, ali bo postala čisto zlo in ravno to jo je plašilo. Po duši ni bila zlobna, ampak element jo je dalal zlobno. Vsak dan se je vedno znova morala prepričevati, da ljudem okoli sebe ne stori nič hudega in žalega in to je bilo presneto težko. Morala se je kontrolirati, da ji zloba ne stopi v glavo.
Danes je bil na vrsti nočni izhod, in Kathryn se je odpravila na pomol, kjer si je vedno lahko zbistrila misli. Pihal je rahel veter, kar je bilo Kath prijetno, saj so se ji lasje rahlo pozibavali okoli obraza. Nenadoma ji je zazvonil telefon in Kath je nejevolno opazila, da jo kliče ravno mama. "Ja?" se je oglasila, ko je na drugi strani zadonel nejevoljen glas. "Kath, ljubica? Zakaj se mi ne takoj oglasiš? Saj si vendar lepo v svojem domu, kajne?" se je oglasila mama in Kath je na veliko zavila z očmi. Kot da takšnega pogovora ne bi že imela. "Ja mama, lepo sem zavita v svoji postelji in berem starodaven učbenik o elementih." ji je sarkastično odgovorila, vendar se je zdelo, kot da mama ni začutila njenega sarkazma. "To je moja pridna punčka! Le tako naprej, da boš vedno najboljša. Saj veš da smo plemiška družina in da nas nikakor ne smeš razočarati. Ne smeš razočarati svoje družine in te starodavne rodbine!" je zopet zadonel mamin glas. Kathryn je malo postala in razočarano zavzdihnila: "Ja mama, razumem. Nikoli vas ne razočarala." In nato je prekinila klic. Zmajala je z glavo in se podala naprej. Komaj je opazila dekle pred seboj, ko se je dekle ogasilo z nekoliko nejevolnim glasom. Krasno, še ena kislica! "Nič ne želim od tebe. In mislila sem, da je to javen kraj. Če pa želi vaše gospodstvo da se umaknem, pa se le bom." ji je pikro dejala, ter se rahlo priklonila. Seveda se je iz dekleta delala norca.

"Lepo, da mi že zdaj izkazuješ potrebno spoštovanje, ampak nazivi so res primerni šele, ko se dejansko prenesejo na osebo," se je sladko nasmehnila Evelyn in tiho prhnila. Če seveda kraljica prej sprejme vse potrebne zakone. Drugače bo moje le posestvo. Namrščeno je ošinila skajeno cigareto v desnici in jo frcnila v vodo. Nekaj trenutkov je le opazovala njeno gibanje po gladini, nato pa je sunkovito dvignila pogled in se končno obrnila k dekletu. Izgledala je približno takšne volje kot ona sama. Saj ne vem, če je to dobro ali ne. Instiktivno je zopet segla v žep, iz katerega je tokrat potegnila celo škatlico. Še pol. Za danes bo. Z veliko težavo je vžigalnik spravila do cigarete, ki je že bila med njenimi ustnicami in jo prižgala. V Dublinu sta ji vse vedno prižigala njena prijatelja, doma pa ded zaradi svojega obvladovanja ognja tudi na daljavo. Če dobro pomislim, sem verjetno kar razvajena. Med pospravljanjem cigaret in vžigalnika je pozornost spet preusmerila na dekle. "Kadiš?" jo je vprašala z rahlim nasmeškom. Glavo je naslonila na pokrčena kolena in tiho opazovala še kar stoječo temnolasko. Rahlo jo je frustriralo, ker ni vedela kaj naj od njih pričakuje. Pri bedakih v Dublinu je bilo to v večini primerih kristalno jasno, pri vseh teh obvladovalcih elementa je bila pa vedno v dvomih. Tudi, ko je bil kakšen na obisku pri njih doma. Za par trenutkov je pogled dvignila na zvezdnato nebo, nato pa ga spet spustila k dekletu. Nočno nebo jo je vedno pomirjalo. "Saj lahko nekam sedeš," je zamahnila s prosto roko po praznem pomolu. Na živce ji je šlo, da jo je morala gledati navzgor. Že tako ni bila med najnižjimi dekleti, pete, ki so bile skoraj ves čas na njenih nogah, pa so jo dale na višino večine fantov in precej nad ostala dekleta.
V tem trenutku si je neizmerno zaželela, da bi bila v tistem njihovem stalnem lokalu, s kozarcem viskija pred seboj. Neumne pogovore sošolcev bi lahko kot ponavadi izklopila in se posvetila le sebi in pijači pred seboj. Dedova briljantna ideja o zamenjavi šole je vse to seveda uničila. Njen ponovni val jeze je poskušala umiriti s stiskom pesti, zaradi česa je seveda zlomila cigareto. "Sranje," je tiho zamrmrala in iz žepa nekako zbrskala novo cigareto. Na hitro je ošinila temnolasko in se preklela zaradi kazanja šibkosti pred nekom drugim. Pogled je ponovno dvignila k zvezdam, le da ga tokrat ni spustila.

naah, ni panike, sej vem kako je ;D

Evelyn je z rahlim nasmeškom v nebo izdihnila ogromen oblak dima in opazovala njegovo pot in počasno razblinjanje. Vedno je rada pritiskala na gumbe ljudi okoli sebe. Po pravici povedano so se ji osebe, ki so znorele zdele bolj … normalne kot tiste, ki so vse le požirale. "Le danes?" se je tiho namuznila in jo na hitro ošinila. Ta je pa danes očitno res razvalina. No, kdo se oglaša. Z radovednostjo je opazovala njeno igranje s kroglico teme. Njen ded res ni imel veliko znancev, ki bi obvladovali ta element. Nekaj v zvezi s tem, da bi ga so preveč nepredvidljivi. Temnolaska je to kroglico očitno uporabljala za ohranjanje živcev. Zanimivo. Še v takšnem stanju obvladuje element. Sama se je ob malce bolj normalnih dneh igrala z rahlimi vetriči, ki jih je vrtela okoli svoje glave. V svojih najslabših momentih je običajno le eksplodirala in popolnoma izgubila kontrolo. Iz misli se je stresla, ko se je dekle usedlo zraven nje. Ko si je pomagala z eno od cigaret iz njene škatlice se je le rahlo nasmehnila. Nekako ni pričakovala velikega števila kadilcev tu. Seveda jo je vse spet privedlo do Irske in njenega nezadovoljstva. Ravno se je nekako umirila, ko je spet zaslišala temnolasko. "Tu sem, mislim, da je to že dovolj velik razlog," je grenko izdavila. Brez kontrole, brez zaščite, še svojega najljubšega revolverja ni smela vzeti sem. "Pa že tako ne spadam med najbolj vesele osebe. Precej nenavadno, glede na knjige," je prhnila. Za to je krivila očeta, ki je sigurno nekako omejil njene moči, s tem, ko jih sam ni imel. Rahlo sumničavo je ošinila roko, ki jo je Kathyrn ponudila ob predstavitvi, nato pa segla vanjo. "Evelyn Morrigan Conyngham. Kako me kličeš mi je popolnoma vseeno, dokler ne izumiš kakšne okrajšave," se je še sama predstavila. Temnolaskino ime ji je zvenelo nekako znano. Sumila je, da so ji ga omenili ob vpisu, a takrat seveda ni bila pozorna na praktično nič. "In, kaj je tvoj razlog, da sredi noči sediš na pomolu v ... takšnem stanju?" je vprašala po parih trenutkih tišine. Ni bila navajena drugih spraševati o njihovih problemih, a sumila je, da z učenci tu, ne bo mogla ravnati isto kot je s starimi sošolci.

(a loh na novo? Kar bom)

Xiaoyu se je sprehajala ob jezeru in Jin je bil z njo. Drug drugega sta porivala v jezero, tako, da je bila že čisto mokra. Lasje so ji v pramenih obkrožali obraz. Odšla sta do pomola in Jin je Xiao spet porinil noter. Ampak tokrat ga je presenetila in ga prijela za roko, tako da je v jezero potoval z njo. Škropila sta se, utapljala, plavala sta skupaj in se noro zabavala. Xiao se je spomnila nekaj norega in Jinu rekla, naj se z njo potopi na dno jezera. Odplavala sta prav na dno in plavala sta skupaj, držala sta se za roke. Xiaoyu se je to zdelo nekaj najlepšega v celem življenju. Ko sta priplavala na dno, je Xiao s pomočjo magije Jinu sporočila, da bosta tekmovala, kdo zdrži dlje pod vodo. Tam sta bil kakšne pol ure, potem pa Xiao ni zmogla več. Odrinila se je in plavala proti površju. Jin se ji je takoj pridružil. Plavala sta skupaj in malo pod površjem je Jin prijel Xiao za bok. Obrnil jo je k sebi. Njegove črne oči so se zazrle v njene. Objel jo je in objeta sta plavala do zraka. Ko sta butnila iz vode, sta zagledala obraz…
(Hannah Cassie Evans)

for xiaoyu

Xiao in Jin sta se hitro odtrgala drug od drugega. Xiao je zardela do konca, zato je namesto nje spegovoril Jin "Hej, voda je kul," Xiao ga je butnila v ramo, češ Hej, ne pogovarjaj se tako! Jin jo je butnil nazaj, seveda priateljsko, potem pa ga je nekaj potegnilo za nogo in znašel se je pod vodo. Ugotovil je, da je bil tisto nekaj nihče drug kot Xiao. Ko je prišel nazaj a površje, se je Xiao hihitala kot pečen piščanec in vrnil bi ji, če zrave ne bi bilo še nekoga.
Xiao se je končno opogumila in spregovorila. "Hejla, jaz sem Xiao, to pa Jin," je pokazala na Jina, oziroma ga je poškropila in seveda ji je to vrnil, le da je bil njegov val petkrat večji. Tako zelo si je želela, da bi kočno spoznal, kaj čuti do njega. Čeprav bi to lahko bil popoln zmenek, ni bil. Ne za Jina. On je čutil samo prijatelstvo in ničesar drugega. Tako je mislila Xiao. "In ja, voda je v redu," je še enkrat odgovoila na njeno vprašanje. Potem, ko jo je podrobneje pogledala, je spoznala, kdo je to. "Hej, ali niste vi moja mentorica?!" je vprašala še vedno v vodi.

for xiaoyu

Xiao se je zasmejala njenemu komentarju. »Saj grem jaz zdaj iz vode,« je rekla, Jin pa je prikimal in odplavala je proti pomolu, Jin pa za njo. Sumila je, da bo nekaj ušpičil. In tudi je. Ko se je Xiao kobacala na pomol, jo je potegnil dol in spustila je krik presenečenja. No, bolj zacvilila je. Ko se jspet prikazala a gladini, je bil Jin že na pomolu. Nerodno je prišla na pomol, potem pa Jina sunila v ramo. Seveda ne preveč, saj res ni hotela, da se v njemu zbudi tisti hudič. »Ja, jaz obvladujem svetlobo,« je med prerivanjem rekla Xiao. Končno jo je Jin porinil nazaj v vodo. Bila je nepripravljena in je pogoltnila veliko vode. Ko je prišla na zrak, se je davila, a je še vseeno rekla: »Jin Kazama, zadavila te bom!«
Jin se je na Xiaoino grozilo zasmejal. Vedel je, da ne misli resno. Ko ga je Hannah vprašala kateri element obvladuje, pa se je zresnil, prav tako kot Xiao, ki je že prišla na pomol in se je ustavila na pol poti, da odrine Jina. Nekako ji ni upal povedati resnice. Ampak tvegal je. »Am… Jaz… V bistvu ne obvladujem nobenega elementa. Jaz sem… Kot nekakšen hudič. To imam v genih. Tudi moji dedki in moj oče, ki ga, BTW sovražim so hudiči. Oni to obožujejo, jaz pa sovražim. Ko se spremenim v hudiča, to je lahko kadarkoli, se ne morem obvladovati. Postanem najbolj zlobno bitje na celem planetu in napadem ali celo ubijem lahko vsakogar. Zelo me skrbi, ampak vedno prej začutim kot nekakšno slabost in vsem naročim, naj se skrijejo. Prosim, nikomur ne povej. Tudi zaradi tega bom do konca življenja samski, da se moj rod ne bo nadaljeval in ne bo več hudičev.«
Xiao je ob zadnjem stavku postala zelo žalostna. Saj je vedela, ampak je še vseeno upala, da si bo premislil. Glavo je žalostno sklonila.

for xiaoyu

Xiao je mislila o Jinu in o tem, kako je lušten in preprosto se ni mogla sprijazniti s tem, da ne bo nikoli z njim. Pri njej je vedno obstajalo upanje. Spomnila se je še enega dneva, ko sta se z Jinom prvič in edinič skregala. Jin je bil tik pred tem, da se spremeni v hudiča, Xiao pa za to takrat še ni vdela. Težila mu je, ko je kar naenkrat vzrojil in jo nadrl. Bila je zelo prizadeta in je jokala več dni skupaj. jin jo je tudi udaril, ampak potem, ko se je že spremenil v hudiča. Od tega se ji še vedno vidi majhna brazgotina na trebuhu. Nezavedno se je je dotaknila. Xiao ni vedela, zakaj se je spomnila ravno tega. Mogoče zato, ker ji je takrat Jin povedal vso resnico in je ugotovila, da ne bo nikoli z njim.
Končno je odgovorila na vprašanje. »Am… ne ravno najbolje. Zadnje čase sem zelo zmedena, zato včasih, ko hočem narediti malo svetlobe, namesto tega dobim… ne upam povedati,« je rekla Xiao. Ko je slišala, kaj je vprašala Jina, se je v upanju obrnila k njemu.
Jin ni vedel, koga misli s tem, bil je tako rekoč slep. A še vseeno se je nasmehnil in rekel: »No, OK, hvala. In ne, hudiča se nikakor ne morem rešiti.«

for xiaoyu

Xiao se je nasmehnila profesorici. »Pa saj mi ne bi verjeli,« je rekla. Ko je enkrat poskusila delati s svetlobo, je namesto luči dobila udarec v obraz. A to ni bilo tisto, kar ji ni upala povedati. Bilo je nekaj bolj… no, bolj osebnega. »Ampak vsi tukaj tega ne smejo slišati,« je rekla in Jina porinila pod vodo. »Ko sem poskušala ustvariti svetlobo, se je pred mano pojavila osupljiva podoba mene, Jina in majhnega… no, dojenčka. Misliš, da se mi je prikazala prihodnost? Dostikrat sem tudi že prej videla nekaj malega o prihodnosti, vendar slika nikoli ni bila tako jasna.« Bilo jo je kar sram ob tem in ni pričakovala, da ji bo Hannah sploh verjela. Pač, enostavno NISEM zmožna tega, si je še naprej govorila.
Ko je Jin pristal v vodi, je videl nekaj zanimivega. Ampak s tem se zdaj ni obremenjeval. Spraševal se je, česa ni smel slišati. Ko je butnil na površje, si je ogledoval Xiao. Ko ji je veter zapihal v lase in jih je razmršil, je bila zelo luštna. Že od nekdaj mu je bila všeč tudi vizualno, a do nje ni mogel, ni smel čutiti česa več kot prijateljstva. Pač, enostavno nemogoče. Zaboga, saj sem hudič! Jin je o sebi imel zelo slabo mnenje. Prišel je na pomol. »Kaj sem zamudil?« je vprašal.

"Preiskusi me." je odvrnila Hannah in se ji pricakujoce zastrmela v oci. Skocila je s pomola in se nasmehnila Jinovemu padcu. Po njenem odgovoru je povzdignila obrvi. "Pravzaprav je cisto mozno, da si videla v prihodnost. To je ena od mnogih moci, ki jih imajo uporabniki Svetlobe. Ceprav se v zacetniski stopnji to naj ne bi se dogajalo je mozno, da malce prehitrvas. Tudi pri uporabnikih posameznega elementa so nekateri boljsi v enih, drugi v drugih stvareh." je pojasnila. Bila je skoraj prepricana, da je kar je Xaioyu videla res. "Ce zelis, se lahko prepicava..." je predlagala, takrat pa je na pomol prilezel Jin. "Nic pomembnega." je idvrnila in skrivma pomeznila Xaio. Lasje so ji zaradi vetra silili v obraz in zato si jih je spela v trden cop. Meddrugim je zalotila Jina kako opaze svojo rjavolaso prijateljico. Mogoce Xaiina ljubezen le ni tako neuslisana. Mogoce jima na poti stoji le Jinovo orekletstvo.. je pomislila in takoj, ko so se te besede izoblkovale je vedela, da ima prav.

{sorry, za pozen odgovor, pa sorry za bede post, dans mi nic ne gre-.-}

Xiao so se zasvetile oči. To je pomenilo, da bosta z Jinom skupaj. Verjetno . Nasmehnila se je. Potem je bila še bolj vesela, ker ji je uspelo nekaj, kar začetnikom navadno ne uspe. »To je super,« je rekla. Potem je Jin prišel z vode. Zatopila se je v misli. Njegovo telo je bilo popolno. Te mišice so bile… no, popolne. In njegovi tatooji, ki so nastali sami od sebe so ga naredili samo še bolj čudovitega. Rjave oči so jo gledale in Jin je nekaj govoril.
»Xiao, kaj, ko bi me nehala porivati v vodo?« je vprašal Jin. »Lahko te jaz vržem. Se strinjaš? Xiao, se strinjaš?«
Xiao se je zdrznila. Ni ga poslušala. Preveč je bila zatopljena v svoje misli. »Kaj? Ja, seveda. Strinjam se,« je rekla in zbegano pokimala.
Jin jo je debelo pogledal. »Strinjaš se, da te vržem v vodo,« ji je rekel. Potem je skomignil z rameni. »OK, naj ti bo,« prijel jo je in dvignil v naročje, ko ga je prekinila.
»Ne!« je kriknila. »Oprosti, nisem te poslušala.« Pogledala je Hannah. »Oprosti, nisem vedno taka…« Vedela je, da Hannah ve, zakaj je taka. Potem je opazila, da je še kar v njegovem naročju. Zardela je. Bila je v zelo nerodnem položaju. »Am… Jin? Bi me lahko odložil?« je rekla škrlatna v obraz.
Jin jo je spustil na tla. »Ups. Če si pa rekla, naj te vržem v vodo. Hannah, povej nama še ti kaj o svojih težavah, ali pa o čemerkoli drugem,« je rekel in se obrnil k njej. Do zdaj se je šlo… no, samo o njima. Oba sta hotela zvedeti še kaj več o Hannah.