Močno sonce in toplo vreme sta Hannah kar vlekla ven. Kam natančno še sama ni vedela. A zaprta med štirimi stenami se je počutila tako utesnjeno in sploh ni bilo dileme kaj bo izbrala. Oblečena precej kratko, saj je pričakovala pekočo vročino se je odpravila iz notranjosti akademije v njeno okolico. Svež zrak je bil nekaj česar se je vedno razveselila. Narava ji je bila zelo blizu, sploh v svetlih delih dneva. Zakaj? Odgovor je samo v eni besedi. Svetloba. Njen element.
Nekaj jo je vleklo v gozd, ali pa je samo uživala v tišini in miru, ki ga je zagotavljalo gnezdo visokih dreves. Karkoli je bilo, napotila se je na gozdno pot, po kateri je mogoče obhoditi skoraj ves gozd in sprehodi so vedno bili odlični za razmišljanje. Tudi tokrat.
Cassie je svoje misli preselila v svojo glavo in odmislila misli vseh drugih stvari. Počasi je postajala v visoki vlogi, ki jo je igrala na šoli počutila vedno bolj domače in vedno manj je dvomila vase. Vseeno pa nejevernost ni izginila. Ta tema se je vedno znova naseljevala v njenih mislih, a zdaj res ni hotela depresivnih mišljenj. Na plano je potegnila spomine, kako je bilo na akademiji preden je prilezla tako visoko. Kako se je vedno veselila vsega novega kar je izvedela. Sploh pri pouku elementa, ki ga je obvladovala – svetlobe. Kako se je njena moč počasi stopnjevala. Potem pa so bili tukaj trenutki, ki jih je preživela s prijatelji in se zabavala kot se za najstnike spodobi. In sem pa tja kakšen romantičen moment ob sončnem zahodu, pri jezeru, slapovih in ostalih čustvenih krajih. Ter tisti bridki spomini, ko je že hotela odnehati pa jo je nekaj ali nekdo potegnil spet nad gladino, da je lahko plavala naprej. Zaradi tega je imela akademija Elemnts of magic, zanjo še toliko bolj sentimentalen pomen.
In, ko je takole hodila z mislimi v nekje v oblakih se je znaša na napačnem mestu ob napačnem kraju. Neko dekle, ki je priteklo iz vogala in se zaletela vanjo. Obe sta prileteli na tla in to precej močno, vsaj v Hannahinem primeru. Nasmehnila se je dekletu in sprejela njeno roko ter se potegnila na noge.
»Ja, nič ni. Si ti ok?«
Se je malce zlagala, a kaj pa naj bi rekla. Ne priletela sem naravnost na trtico in boli me kot, da bi si kaj zlomila? Za nič na svetu. Poleg tega pa ni bilo tako težko, v takšnih primerih so vsi pretiravali.
»Ni panike. Nova lekcija: Nikoli ne hodi po gozdu, ne da bi razmišljala kje hodiš!«
Se je pošalila, ter premerila dekle s pogledom. Zanjo je slišala zadnjič, ko se šla mimo knjižnici in jo je Kathryn omenila. Kako je vesela, da je končno nekdo, ki ni obvladovalec bednih senc. Sky Clarke, če se je prav spomnila.
»Če boš hotela povedati v koga si se zaletela na gozni poti, omeni Hannah Evans.«
Se je predstavila v smehu, da je bilo jasno vedeti, da je prvi del povedi čista šala. Ni ji hotela še povedati, da ve kako ji je ime in še nekaj ostalih podrobnosti.

Dekle se je, kot je pričakovala predstavilo z njej že znanim imenom. Opazila je tudi, da verjetno ni prvič kar je Sky slišala za Hannah Evans. Verjetno je imela pomisleke, ko so ji povedali, da je Kathryn njena mentorica najverjetneje ni preveč razmišljala o drugi mojstrici. Prikimala je in zamrmrala nekaj podobnega:
»Me veseli.«
Njena prijazna osebnost jo je nekoliko begala, saj je bilo jasno da dekle ni med enimi od svetlih elementov, drugače bi zanjo zvedela od vrhov akademije, ki so poklicala ob vsakem novem učencu, potrebnem njenega mentorstva. Na hitro jo je premerila s pogledom, da bi poskušala ugotoviti, kateri element si je prisvojila, a ji za enkrat še nič ni padlo na misel. Nič kar bi ustrezalo njenemu karakterju, temu ki ga je sedaj spoznavala. Njeno vprašanje jo je malce presenetilo, a je odgovorila v enako prijaznem tonu kot vedno, ne da bi dovolila komu opaziti svojo zmedenost.
»Sobe včasih postanejo zelo zadušljive in potrebovala sem sprehod. V gozdu je senca, kar pomeni, da vročina ne bo tako pritiskala.«
Se je glasil njen odgovor, medtem ko ji je na obrazu igral nasmeh. Že se je hotela sama skloniti po paket robčkov, ko jo je Sky prehitela in je zato raje dodala:
»Če smem, bi tebi postavila enako vprašanje.«
Saj sama očitno ni bila edina, ki se je odločila del dneva preživeti izven sobe, v gozdu.
»Je že v redu, res. Tudi najboljšim se zgodi.«
Je zamahnila z roko kot da ni bilo nič. In res ni bilo, se je prepričevala v mislih.
»Če lahko vprašam, kateri element obvladuješ?«
Je končno vprašala, saj se ji ni dalo več ugotavljati. Pogledala je naokoli po gozdu, med čakanjem na njen odgovor. Drevesa so stala čisto primeru, kar je dokazovalo, da se je veter v teh poletnih dneh potuhnil in je vročina zato samo še bolj neznosna. Slišala je tiho čivkanje ptičev, ki so se pred močnim soncem skrili v krošnje drevja. Ko je spregovorila, je Hannahin pogled spet smuknil k njeni sogvornici, Sky.

Torej res nisem edina, ki potrebuje razmislek, je pomislila Hannah, ko je Sky odgovorila z 'enako' na njeno vprašanje, kaj počne v gozdu. To jo je navdalo z čudnim lagodjem, kot bi končno ugotovila, da ni edina, ki mora pospraviti pohištvo v svojem podstrešju.
Prikimala je, v upanju, da sta odpravili z opravičevanjem in pogovori o spoznavalnem dogodku, ko je dekle dodala še nekaj. Cass ji je namenila majhen nasmešek.
»Nikoli. Odlično sem, upam da ti tudi. In prepričana sem, da poznavala še veliko tem o katerih bi lahko govorili, tako da lahko pustiva neprijeten dogodek nekje za sabo. Ok?«
Je dejala z malce večjim nasmeškom.
Tišina jo jemalce zmedla, videti je bilo, da Sky razmišlja, ali naj ji pove resnico ali ne. Kot uporabnica svetlobe je zelo dobro brala ljudi, a pri tej rjavolaski jo je nekaj begalo. Izgledala je tako milo, prijazno, zato jo je element, ki ga obvladuje dokaj presenetil. Vedela je, da obvladuje nek temen element, a smrt se ji je zdela že skoraj preveč. Mogoče bi bolje razumela, če bi vedela njeno zgodbo…
Ne, Hannah, ne drzni si. Vsak si ima pravico do zasebnosti! Se je opomnila v mislih in se spet osredotočila na svoje misli, da ne bi slišala Sky-inih.
»Svetlobo.«
Je odgovorila na njeno vprašanje. Zanimalo jo je, če se je njeni sogovornici že posvetilo, kakšna je njena vloga na šoli.
»Če sva že obe prišli na sprehod, se lahko sprehodiva skupaj..«
Je predlagala in se začela počasi premikati po potki naprej.