Ker si je zaželela samote, se je odpravila globoko v gozd. Vedela je, da je tam najmanj učencev, zato je bil to idealen kraj zanjo. Ko je sedla na bližnjo skalo, se je poskušala zbrati. Nato je dvignila glavo in pogledala po vsej temi. Pred bližnjim drevesom je stalo majhno dekletce, oblečeno v dolgo rdečo haljo, s kodrastimi črnimi lasmi do ramen in z živimi belimi očmi ter prav tako belo poltjo. Abigail je že hotela nekaj reči, ko je pojava izginila. Še vedno pretresena je Abigail stekla iz gozda.