Lep, jasen dan je skozi okno sobe Hannah Cassie Evans pošiljal sončne žarke, ki so se prepletali na nasprotni steni. Igranje žarkov je bilo prečudovito, sploh, ker se je dekle tako počutilo bližje svojemu elementu. Mogoče je to malce pomagalo pri pisanju pisma za njeno staro teto Cecilio, ki to sploh ni bila. Bila je neka onemogla ženica, ki je včasih skrbela zanjo. Njena starost je bila neverjetna, a kljub dolgočasnim govorom, ki so se pri njej vrstili drug za drugim, je morala priznati, da jo je pogrešala. Vse skupaj ni bilo tako lahko kot je zgledalo. V pismu, ki ga je pred nekaj tedni dobila od Cecilie je ta pojasnila, da seli v Afriko, zaradi 'strašnih razlogov', kot je zapisala. Baje so njeno vas napadla neka bitja Teme, če ne celo tudi Tema sama, in to Tema z veliko začetnico. Hannah je pismo prebrala več kot sto krat in ga je znala zdaj že na pamet. A vseeno ji ni šlo v glavo, zakaj bi kaj takšnega naredili. Teta jo je celo prosila, če bi jim prišla pomagati v boju proti omenjenim zlobnim bitjem. Tukaj je bila dilema. Cassie je bila vedno pripravljena pomagati, a učenci te šole, katerim mentorica je bila, pa tudi tisti, ki so bili Kathryini so ji ogromno pomenili. Vseeno pa ni mogla pustiti, da neko vas in ljudi v njej pokončajo bitja zlobe. Pismo je bilo sedaj že napisano in rjavolaska se še nikoli ni počutila tako nervozno. Kar je bilo je bilo. Preden bi si premislila je stekla iz svoje sobe na območje akademijskega igrišča, natančneje k klopca ob igrišču za košarko in nogomet. Toda tam, kot je bilo za pričakovati ni bila sama. Na klopci se je sončilo rdeče lase dekle. Ni se ravno pretirano zmenila zanjo. Živčno je praskala po robu kuverte in čakala, da k njej prileti njej glob pismonoša. Ja, bila je še tako staromodna. Ko je končno prišel je okoli njegove nogice zavezala pismo in ga spustila, da je odletel. Z vsem skupaj je bila tako zaposlena, da ni opazila kako je dekle s klopce bulilo vanjo. Čim bolj pristno se je poskušala nasmehniti in začuda ji je uspelo precej dobro. Stopila je bližja, saj je ugotovila, da je dekle ena njenih 'varovank', ker obvladuje vodo. Opazila je rahlo živčnost, zanimanje, potrtost in še nekja podobnih čustev.
»Pozdravljena. Si nova tukaj? Jaz sem Hannah Evans.«
Se je predstavila in sedla na klopco poleg nje. Sonce je bilo res neverjetno.

Hannah je na obrez šinil skromen nasmešek. Zdelo se ji je da je, rdečelaska resnično pretiravala, a po drugi strani je bila skromnost ena njenih najlepših lastnosti. Prikimala je in sramežljivo dahnila:
»Da, to sem jaz«
Prekrižala je noge in počakala, da se je dekle prestavilo. Ni si mogla pomagati, v glavi so se ji začele porajati misli, če je lahko dovolj dobra mentorica za osebe, kot je Arielle. Jim bo lahko pomagala prebiti se skozi leta na akademiji in pri učenju njihovega elementa. Je res dovolj dobra? Opazila je njeno živčnost in še nekaj podobnih čustev. Nehote si je priznala, da se tudi sama počuti podobno.
»No dobrodošla na Elemnts of magic.«
Ji je izrekla dobrodošlico, kot se je za mentorico spodobilo. Ustnice je še vedno imela močno ukrivljenje in razprte, da se je videlo skoraj vseh njenih dvaintrideset snežno belih zob.
»Ne skrbi, imaš še veliko časa da se naučiš, kako obvladovati vodo. Vedno se mi je zdelo, da je prečudovit element in tega ne pravim kar tako. Poleg tega sem zato tukaj jaz in učitelji, ki ti bomo z veseljem pomagali. Ni šans, da ne bi postala tako dobra, če ne celo boljša kot jaz ali Kathryn.«
Je dejala, bolj zavzeto kot je nameravala. V Arielle je resnično videla nekaj, zaradi česar je verjela, da bo imela zelo svetlo prihodnost. Ali pa je to dejansko videla..
»Ja, pravega pravcatega goloba pismonošo. Nekako jim veliko bolj zaupam, kot sodobni pošti. Zanesljivi so mnogo bolj kot bi si ljudje lahko mislili.«
Je povedala, nekako ponosno, čeprav tona v svojem glasu še sama ni najbolje razumela. Ali pa se pač ni poglabljala.

[Ni panike, sej tud moj ni nekaj ful dober -.- ;*]

Arielle je zacvilila. Da bi bila resnično boljša od dveh najboljših? To so bile zanjo kot najlepše sanje, v katere pa si ni ravno drznila verjeti. "jaz uporabljam telefon. pa je ker zanesljiv." je še dodala, čeprav se ji je zdelo da bo s tem izpadla malce neumno. Ni si mogla kaj da ji ne bi bila Hannah strašno všeč. ne samo zaradi tega ker je magijo res obvladala. Bila je preprosto tista prijazna skromna oseba, v bližini katerih se je Arielle počutila prijateno. Poleg tega je o šoli govorila tako zavzeto in s takšnim žarom da bi k poslušanju pripravila še gluhega. V nejah trenutkih goste tišine se je Ari zamorila s tem da je štela Hannine zobe. No, ne čisto resno, a všeč ji je bil njen širok nasmešek, ki je razbil napetost okoli ljudi ki se prvič spoznajo. "Mimogrede, zdi se mi da je minila že cela večnost od kar sem prispela sem. In tudi z vodo mi gre bolje" ni mogla kaj da se bi malce pohvalila."

{ja, 32 jih je XD}