Eddija je bolela glava. Še vedno se ni navadil tistih duš ki so plavale okoli njega ampak očitno se jih bo mogel. Napotil se je proti hodnikom teme. Tam mu ni bilo ušeč ampak samo tam se je lahko resnično sprostil. Pogrešal je starše in pa družbo normalnih stvari. Dokler se še ni specializiral je bilo use popolnoma uredu. K sebi je priklical dušo mame. Ta ga je pomirila. Ampak ker je bil začetnik je ta kmalu izginila. Naredelil je majhno črno kroglico da se je sprostil. Usedel se je kar na tla in dal glavo med kolena. Počasi se je umirjal ampak še vedno ni bilo povsem uredu.

Robin pravzaprav ni imela pojma, kaj dela tukaj. Ampak nekaj, nekaj mocnejsega od nje jo je vleklo sem. Zdaj je ze vedela kako mrzlo je v teh hodnikih, zato ni pozabila na jakno. Neglede na to kako cudno je izgledalo. Se je vsaj govorilo o njej. Vsak ogled je boljsi, kot da ogleda sploh nimas. Stopala je po dolgem hodniku. Spet je zavohala plesniv les in zarjavelo kovino. Izgleda d tega dela akademije ze dolgo niso obnovili. Z roko si je nezavedno sla skozi lase. Vranje crni lasje so plapolai za njo, saj je hodila precej hitro. Nikamor se ji mudilo. Ampak s pocasno hojo je samo izgubljala casa. Dan bi res moral - nujno! - imeti vec kot samo sitiriindvajsed ur. Na koncu hodnika je zagledala neko postavo. Nadela si je obicajen samovsecen nasmesek. "Nisem vedela, da so hodniki za polezavanje. Da si ne bos prehladil riti." je suho pripomnila in se postavila predenj. Njen glas je odmeval po hodniku, kar je sploh ni motilo. S svojimi modro-zelemini ocmi je opazovala predklonjeo glavo priselka pred sabo. Pa ja ni mutav. je pomislila ker po nekaj minutah se vedno ni odgovoril.

Kyle je dvignil pogled. Spet je bil eden tistih trenutkov ko so se mu oči zasvetile črno. Ampak useeno je pogledal dekle ki se je prišlo naslanjat. Ustal se je."Ah kaj pa druga? Mar ne vidiš prelepe teme ki je ravno prava za poležavanje. Nisem pa vedel da te skrbi za mojo rit. Sploh pa pazi raje na svojo." je v istem tonu kot ona rekel in se samoušečno nasmehnil ter se naslonil na steno. Iz prstov mu je švignila megla ki jo je objela med nogami.

Robin je zavila z ocmi, a nameha ni izbirsal iz njeega obraza. "Tema, tema.. Zakj ste vsi tako obsedeni s tem. Ceprav opazam, d verjetno - pravzaprav, sto procentno - obvladujes Senco, kajne?" ga je hitro razkrinkala. Njen glas je kot vedno zvenel samovsecno, vzviseno in arogantno. Ob njehovih naslednjih besedah se je zasmejala. "Se nisi slisal za sarkazem? Ali tvoji mozgani delujejo prepocasi, da bi ga zaznal?" je odvrnila, nw da bi prenehala s tonom. "Pospravi to, nisi edini, ki zna s svojim elementom." je sprosceno zamrmrala in stopila iz meglice. Naslonila se je na bliznjo steno in prekrizala roke na prsih. "Me pa zanima kako je tako pogumnemu - neumnemu - fantu, kot si ti ime?" je ravnodusno vprwsala. Ne bi se cudila ce bi on ze vedel njeno ime. Zaradi svojega brata je bila kar znana.

Tudi on se je smehljau. Očitno na tej akademiji res ni bilo nobenega ki ne bi govoril s posmehljivko čeprav je bil sam točno tak."Saj nisem obseden s temo. Ampak je pa nekaj zanimivega. In ja obvladujem senco. Rožica." zadnjo besedo je prhnil."Sem slišal. In tudi jaz sem to rekel v sarkazmu nazaj. Očitno sva enakovredna." je rekel in ko je stopila iz meglice je dvignil roko in meglica ji je sledila do trupa. in se ovila okoli nje."Ne bom. Ker je zabavno. Ti pa rožoc tule dol ne moreš priklicati. Vrjamem pa da znaš z elementom. Jaz sem komaj začetnik." je rekel in pogledal naokoli meglic pa ni umaknil."In zakaj bi rada vedela moje ime?"

Robin se je zarezala. "Bedak. Res mislis, da je vse kar znamo uporabniki zmlje pricarati rozico?" je poshljivo vprasala in ga gledala v smislu, ubog fanticek, nicesar ne ve. "No, povem ti, da si se zmotil!" je siknila. Pogled je odmaknila od njega. "Tema je tema, tukaj ni nic zanimivega."je prhnila. V istem tonu je nedaljevala: "Midva enakopravna? Sta macka in mis tudi enakopravni? Da ne bo pomote teme sem imela za misko." Robin je spet zavila z ocmi. Za meglico se ni zmenila. Sploh. Zlahka se je predstavljala da je ni tam. "Solsko leto se je sele zacelo, skoraj vsi smo zacetniki. Ampak ti si ociten amater." je posmehljivo dodala. "Samo vprwsam. Rada vem koga moram imeti na piki, oz. o kom moram siriti govoice." je s vaskadanjim glasom odvrnila in skomignila.

Kyle je zavil z očmi. Sovražil je ko se je nekdo imel za nekaj več pa to sploh ni bil. Oz bila."No ja pozanimal sem se ampak vrjamem da si tudi ti amaterka. In jaz sem usaj toliko pameten da ne žalim drugih elementov ko pa je očitno da ze lahko premagajo. Nikoli ne podcenjuj tega. Ne splača se in nevarno je." je siknil nazaj."In kdo je rekel da me zanima tema. Saj je še marsikaj drugega kar pa ugotovi sama." je rekel in v popolnoma istem tonu kot ona govoril naprej."Mačka in miš? Slaba primerjava. Si pač maška ampak miši s pametne. Eavno toliko kot ti. Ampak ker se jaz ne spuščam na nivoj 5-letnice ki hoče biti starješa bom nehal s tem." je rekel in se rahlo pretegnil."No tak amater pa tudi nisem. Sem začetnik ampak zmorem marsikaj." je rekel tiho in premišljeval če bi ji pokazal."Lahko širiš govorice o meni. Ne zanimajo me. Saj so samo laži. In s kom imam jaz nečast govoriti?" je rekel potem pa se odločil. Zamahnil je z roko in se zbral. Med njima je zaplavala podoba njenega brata in se ustavila med njima ter sestro žalostno pogledala.

Robin je prhnila. "Amaterka? Zivela sem v druzini najbolj razvitih in pametnih carovnikov na svetu, medtembko si ti gnil pri svoji mami ki sploh ni nasla svojega elementa. Podcenjujes me ljubcek." je odvrnila. Tone se se vedni ni znebila. Ja, taksna je bila. Imela se je za nekaj vec, in pozvizgala se je na to k si drugi mislijo o njej. Se posebej nekdo kot je Kyle. Dokler se o njej govori je bilo vseeno kaj. "Ne zalim drugih elementov. Zalim tebe." je pojasnila v posmehljivem tonu. "Zdelo se mi je, da bos primerjavo macka in mis najhiteje dojel. Ker jaz pri svojih petih lwtih o citno vem veliko vec kot ti pri sedemnajstih." je sarkasticno pojasnila. Zavila je oci. "Zmores, zmores, ampak lepo bi bilo, ce bi nehal gobezdati. Potem bi lahko nate gledala vsaj z kanckom spostovanja. Pa se takrat bi bilo verjetno tezko." je zamrmrala. "Oh, ne skrbi dsaj jih ne bom sirila jaz osebno. Za to imam ljudi." je odvrnila in se samovsecno namehnila. Bratova podoba je ni zmedla. Ob kateri drugi priloznosti bi jo, zagotovo, zadj pa.. Ne, tako osredotcena e bila d bo zmaala v njuenem ustn boju, da je ni nic prepricalo niti bratov duh. Uau, res se je spremenil. Skomignila je in obdrzala nasesek. "Pricakovala bi kaj bolj izvirnega." je garajoce rekla in zmajala z glavo.

"Joj ne mislim klečati pred tabo. Nič posebneg nisi in tudi ta tvoj brat." je rekel in pokazl na podobo ki je zaječala in potem izginila."Je bil navadno teslo. K sreči so ga le ubili." je rekel mirno."Nikogar ne podcenjujem me pa očitno ti. In nikoli nisem gnil pri moji mami. Se mi pa smiliš da v najin boj mečeš nekioga ki sploh nima veze z tem. Mislim si pa res brez gradiva." je rekle in spet naredil kroglico ki ga je iz neznanega razloga pomirjala."Glede pameti pa ne vrjamem. Če boš sploh doumela kaj mislim.In rekla si gobezdati. Ti si začela veš. Kako si uau nekaj več." j rekel in zakrili z rokami in izbuljiu oči potem pa jo oponašal"oh saj jih ne bo širila jaz. za to imam ljudi" je ponovil za njo z piskavim glasom oponašanja."Si pa res boga. Ti kar širi. Briga me." je rekel in se spet naslonil na steno. Nekako se mu je smilila.

"Nihce ni rekel, da moras poklekniti pred mano, ker ce bi to hotela bi te do tega z lahkoto pripravila." je siknila. "Ti si zacel. Svoj bedni element si uporabil ker o meni ne ves nicesar. Moj brat pa je vse prej kot tvoje stvar. Ce imas tako rad smrt, te bom z veseljem ubila. Rada pomagam." je sarkasticno dokoncala. Ni dovolila da so ji njegove besede prisle do zivega."In tvoja mama ima veze s tem, ce je ne bi bilo - cesar bi bila zelo, zelo vesela - tudi tebe ne bi bilo - kar bi bilo se bolje. Verjetno sploh ne ves kaj pomeni gnitje." je posmehljivo rekla in obdrzevala svoj nasmesek. Bila je nekaj vec, to je vedela in nihce ji ni mogel pokazati da nima prav. Niti McWaltonov bedak. Sploh ne on. "Res? Ti si zacela? Pa koliko si ti star? Saj niso vec v tretjem razredu. Sploh pa ne bi rabil odgovoriti. Od bedaka kot si, nisem nicesar pricakovala." je povedala in skomignila."Po veh tvoji ponovitvah: briga me, bla, bla, bla, ti je z tezko verjeti." je zamrmrala in zavila z ocmi. Pogled je prestavila na drugo steno. Omet sivkate stene jebil na steni v komaj zmernih kolicinah, vec ga je bilo na tleh. Kaj res nimajo denarja za popravilo? je posmehljivo pomislila. Z peto svojega cevlja pa je prskala omet te stene.

Kyle je zavil z ocmi. Bila mu je res zoprna. Ampak tega ni pokazal."nikoli ne bi poleknil pred tabo pa ce se spremenis v boga. In ce za tako rada pomagas mi lahko pomagas in izgines." Je rekel v njunem standardnem tonu ceprav ga ni maral."in res si bedna. Tako kot tvoj brat. Misliu je da je nekeaj posebnega ampak ni bil in to so mu lepo pokazali ko so ga mucili in ubili. Glede moje mame ni pa nic drugace. Mrtva je zato ne vem kaj sploh zelis doseci s te." Je rekel in za il z ocmi potem pa pogledql njeno nogo ki je vstrajno luscila omelo. "Res me ne zanima tvoje mnenje. Nic nisi." Je siknil.

Robin se je zarežala. "Tako vztrajno ponavlaš svoje besede, mogoče pa ti nimaš novega gradiva. In če se še prav spomnim je to javni hodnik, na ketreme imam enako pravico biti kot ti." je odvrnila. Kyle se ji je smilil. Takemu bedaku so namenili senco? Tiho je prhnila, še Vetra si ne bi zaslužil. "Imam idejo, ki bo verjetno všeč celo tebi. Pustiva najne družine zunaj tega. NOčem te tako užaliti, da se boš jokal." je mirno odvrnila. "Nič nisem?" je vprašala in ga posmehljivo pogledala, ni se mogla upreti smehu. "Ljubček, če sem jaz nič, potem tebe sploh ni." je počasi - tako da jo je lahko razumel - odvrnila.

Kyle se je sam pri sebi nasmehnil."Joj rožica kot sem rekel. In bom ponovno rekel. Ne spuščam se na nivo petletnice ki misli da je več od drugih." je rekle in se poravnal."Dobra ideja. Pustiva jih. In ti si nič. Sprijazni se da ni use samo v položaju." je mirno rekel. Potem se je zasukal na petih in odšel dol po hodniku. Sam pri sebi se je smejau. Neumnica. "Dijo!" je še zaklical.

Robin je zavila z očmi. "Če jih imam jaz pet - in to sem ti že povedala - potem ti še piješ mleko pri mamici. In ne, ne mislim, da sem neka več. Vem, da sem!" je odvrnila. Potem je prhnila. "Nič? Pikec, moral boš popovno pogledati pomen te besede. Ker ni to, kar sem jaz. V nobenem pogledu." se je posmehljivo zarežlala. Veselo je gledala kako odhaja. "Kyle, kajne?" se je potem spomnila, zadnjič je naletela na njegovo kartoteko. Zmajla je z glavo, bedno ime, za bedaka. Popolno. Še vedno je slonela ob steni, s peto pa je zdaj iz stene spravila že veliko umete. Tako, ali tako bi padel dol. je brezbrižno pomislila in skomignila.

Kyle se je za trenutek ustavil. Nikoli se ni vdal. Le zakaj bi se. Sploh pa mu je v glavo sinila misel. Ce je bilo to dekle taksno za karksno se je kazalo bi morala imeti kaksnega od slabih elementov ne pa zamrmljo ki je nezna in materinska. Nagajivo se je nasmehnil in se vrnil."ne obupam tako hitro rozica. In ja kyle sem. Ampak moral sem ti biti res vsec da si se tako pozanimala zame." Je rekel z rahlo cinistnostjo v glasu."nazalost pa si se rahlo zmotila. Ne morem piti mleka pri mamici ker je ni vec." Je posmehljivo rekel."ja ja saj razumem da si nekaj vec no. Ampak to me ne zanima. Bolj me ze dolgocasis z tem ko to ponavljas v nedogled." Je mirno rekel in se naslonil na steno kot prej. Saj bi odsel ampak danes ni bilo pouka in ni se mu ljubilo spati.

((Sori k sm pozn sam sm cist pozabu na to -.- ))