Ko se je Veronika, čedno dekle, to jutro zbudila, je bilo prvo, kar je naredila to, da je odgrnila odejo s svojega telesa in previdno, počasi vstala. Razgledala se je po sobi. Lepe oranžasto-rdeče stene so prekrivale večji del sobe, le na eni steni so se bohotila štiri velika okna. Ronina postelja je bila kot vedno razmetana, tla lesena, ob robu sobe nedaleč od vrat pa je bila pisalna miza s stolom. Roni je stopila do velike lesene omare in jo odprla. Zagledala je kup kril, oblek, majic, kavbojk, hlač in druge navlake. Ven je potegnila svetlo oranžno krilo, ki ji je segalo do kolen, in majico rdeče barve s kratkimi rokavi, celo iz kašmirja. Lase je previdno počesala ter jih prepletla in spela v kito. Ko je pogledala svoj odsev v oknu, se je prijazno nasmehnila. No, saj niti ne zgledam tako slabo, je pomislila in prijazni nasmeh je izginil. V javnosti ni bila nikoli prijazna. Obrnila se je stran od okna in odkorakala ven iz sobe, pripravljena na nov dan in na poglede fantov, ki se bodo obračali za njo.

Ko se je vrnila v svojo stanovanje, se je široko nasmehnila, nato pa pograbila ognjeno rdeč telefon, ki ga je opazila na svoji pisalni mizi. Hitro je odtipkala število svoje tete ter zaslišala zvonenje. Čez nekaj sekund je bila njena teta že na zvezi. "Da?" Je zaslišala znani glas. "Veronika tu, teta," je rekla Roni, čeprav je vedela, da njena teta že ve, kdo kliče. "Ronja... kakšno prijetno presenečenje. Ta teden me še nisi poklicala," je Nazmija zaigrala svoje presenečenje ter hkrati kanček užaljenosti. "Oprosti, teta. Veliko sem bila zaposlena. Veš, da bo danes potekal spoznavni ples?" Je nato takoj prešla na temo, zaradi katere je poklicala svojo 'drugo mamo'. "Saj sem vedela, da boš to vprašala. Da, nekaj sem slišala. Boš šla na ples? Imaš že spremljevalca? Ne bi me presenečalo, vedno si znala očarati fante," je dejala njena teta in Roni se je zasmejala. "Da, šla bom na ples. Zmenjena sem z zelo čednim fantom," se je široko nasmehnila, še preden je ugotovila, da je teta ne mora videti. "Ime?" Je zahtevala Nazmija. "Jaden Mcdrew." Roni je že kar lahko čutila, kako se je njena teta zamislila. "Mislim, da sem poznala enega od Mcdrewov. A se ne spomnim, kako mu je bilo ime. Pa dovolj o tem. Kaj boš oblekla?" Je vprašala. "Se spomniš tiste obleke, ki si mi jo kupila, ko sem jih imela petnajst? Za neko družinsko srečanje?" Nazmijine oči so se na drugi strani telefona zasvetlikale. "Da, tista rdeča. Prečudovita je na tebi. Zdaj pa moram iti, dragica. Pokliči me, ko bo konec plesa." Roni se je nasmehnila. "Seveda. Adijo, teta," je rekla, počakala, da ji je Nazmija odzdravila, nato pa prekinila. Telefon je položila na nočno oamrico, anto pa stopila do omare. Odprla jo je in zopet zagledala kup oblačil in navlake, le nekaj svilenih oblek je bilo obešenih na obešalnikih. Takoj je zagledala lepo rdečo obleko. Potegnila jo je iz omare in vrata le te zaloputnila za sabo. Nato se je zagledala v obleko. Na njej so se prelivali različni vzorci ognjeno rdeče barve. Veroniki je segala do gležnjev, imela pa je tudi globok V izrez. Bila je z rokavi, ki so Roni segali do komolcev in so nato viseli z njenih rok. Bila je oprijeta, iz svile, obrobljena s svetlo oranžno čipko. "Prelepa je," je zavzdihnila Roni, očarana. Obleko je previdno položila na svojo posteljo, nato pa iz omare izbrskala še lepe ognjeno rdeče plesne čeveljce s približno 10cm peto. Odložila je svoje oblečila, ki jih je do zdaj nosila, in si previdno nadela obleko. Čudovito je poudarjala njene obline, poleg tega pa je bilo Veroniki tudi udobno. Zavrtela se je, zadovoljna, ko se je krilo za nekaj centimetrov dvignilo. Sedla je na posteljo ter se zazrla v svoj odsev v oknu. Začela si je urejati lase, jih previdno spletati v razne vzorce, dokler jih ni imela v čudovitem vzorcu z zlatimi glavnički spetih na vrhu glave.

Še vedno je delala majhne popravke, ko je spotoma pogledala na uro. Le ta je kazala, da se čez približno eno uro začne ples. Zavzdihnila je in se malce zdrznila ob kratkem, a oglašujočem pisku, ki je naznanjal novo sporočilo. Ko ga je prebrala, je zavzdihnila. Torej bo Jaden pozen, je pomislila, malce nesrečno, nato pa odgovorila na sporočilo. Ko je telefon odložila, se je zazrla v svojo podobo v oknu. Ko se je pogledala, ni morala verjeti, da je to res ona. Bila je veliko lepša, kot je Veronika sploh kdaj koli bila.
Še nekaj časa je Veronika delala popravke, nato pa se odločila, da je čas, da gre. Tiho se je odpravila iz svoje sobe, upajoč, da je v neredu ne bo noben videl.

Amy je privedla Veroniko v njen apartma in jo posedla na posteljo. Bila je popolnoma izmučena in utrujena. Sesedla se je na Veronikino posteljo in glavo utrujeno naslonila nazaj. Ko bi le čimprej porazili te stvore! Čeprav se je bila pripravljena boriti je bila le začetnica, čeprav zelo močna. Hitro se je utrudila in ni vedela kaj bo če jo kdaj ujame več stvorov naenkrat. Ozrla se je po prostoru in rekla:
"Le apartma."
Globoko je dihala in si želela samo še spati. Opazovala je Veroniko in malo gledala skozi okno, skozi katerega je zdaj že sijala srebrna mesečina.

"Hvala da si me pospremila," je dejala Veronika, nato pa je nekdo potrkal na vrata. "Kdo je?" Je vprašala Roni. "Melissa Morgenstern," se je oglasil ženski glas. Veronika si je oddahnila, vstala in odprla vrata. Pred vrati pa je pokončno stalo bitje Zla, ki se je očitno pretvarjalo, da je eno od mentoric na akademiji. "Nisem vedela, da znajo gooriti," je utrujeno pripomnila Roni, nato pa se umaknila in sedla na posteljo. Pogledala je Amy in se ji nasmehnila. "Brez skrbi, varne sve," je dejala in se zarežala, za nekaj trenutkov. Bitje je počasi stopilo v sobo, naredilo nekaj korakov proti postelji, nato pa pogledalo v strop in zakrililo z rokami. Naslednji trenutek je stvor, 'Tenebris', že ležal na tleh sobe in se zvijal. Po minuti je začel izginjati in od njega je ostal le pepel. "Sem vedela, da bo delovalo," je dejala Roni in se nasmehnila Amy, zaloputnila vrata, da so se stene zatresle, nato pa se utrujeno sesedla nazaj na posteljo. Zvila se je v klobčič na ogromni postelji, ki je bila velika za kakšne tri ljudi. "Zdaj lahko počivave," je dejala in zaprla oči, pričakujoč blažilni spanec. Vedela je namreč, da dokler je v svoji sobi, ji ne bo noben 'Tenebris' nič naredil. Komaj je že skoraj zaspala, ko se je oglasil telefon. Tako glasno je oznanil nov klic, da se je Roni zdrznila in pretreseno podla s postelje. Zastokala je, nato pa vstala in se javila na telefon. "Veronika?" Je zaslišala tetin glas. Tako jo je Nazmija poklicala le takrat, kadar je bilo kaj resnega in nujnega. Roni pa je slišala tudi... avtomobilski motor. "Da, teta?" Je dejala. "Slišala sem za napad na akademijo. Skrbi me zate." Zaslišala je, kako je njena teta zavzdihnila. "Dobro sem. V svoji sobi sem... s prijateljico," je odgovorila Roni. "Super. Ostanita v sobi in ne odhajajta drugam. Prihajam." Nato je Nazmija zvezo prekinila. Veronika je odložila telefon, spet legla na psoteljo, se udobno namestila in zaprla oči, saj je hotela zaspati.

Amy je samo pokimala in ko je potrkalo na vrata se je najprej zdrznila, a ko je zaslišala mehak ženski glas si je oddahnila in opazovala Veroniko ki je šla odpret vrata. Toda pred vrati je stal tisti ogabni stvor in Amy je rahlo zacvilila. Res se ni imela namena boriti še z enim od njih. Potem pa je opazila Veronikin sproščen obraz in se začudila. Kaj je ni strah? Nato ji je jecljaje odgovorila:
"Jaz tudi ne."
Privila se je k steni in z mešanico strahu in začudenja strmela v Roni ki je samo sedla na posteljo in opazovala stvor. Se je vdala? Že ji je hotela reči če se ne bi morali vseeno boriti, ko je stvor nenadoma padel na tla iin se začel zvijati. Amy je zgroženo zrla vanj in ko je od njega ostal le še pepel je tiho spregovorila:
"Kaj je to?"
Pogledala je Roni ki se je zadovoljno nasmehnila in zaprla oči. Potem pa je na njeni mizi zazvonil telefon in Amy se je spet zdrznila. Tudi Veronika je bila videti pretresena in ko se je golasila se je vidno sprostila. Odgovorjala je na izjave sogovornika in se kdaj pa kdaj rahlo namrščila. Vse to je Amy videla ko jo je opazovala. Ko je Roni odložila se je Amy spet oglasila:
"Je vse v redu?"
In pogledala Roni ki je ravno legla na posteljo in zaprla oči.

"Moja teta," je odgovorila Veronika z, še vedno zaprtimi očmi in sproščenim obrazom s prečudovitimi potezami, ki pa so zgledale, kot da je Roni polna energije, kar seveda ni bilo res. "Sobo so že pred davnem moji sorodniki zaščitili pred zli bitji, malce učinkuje celo na čisto Zlo," se je nasmehnila. "Obred, s katerim prostore zaščitiš pred takšnimi bitji, kot je ta stvor, je med našo družino splošno znan, vendar ga ne predajamo naprej, vsaj ne, da bi jaz vedela. Moja sorodniki so mnenja, da moramo zaščititi drug drugega, a smo preveč 'plemiški', da bi vsako stvar kar delili z 'nevedneži', kot jim moji sorodniki radi pravijo," nato se je zresnila. "Moja teta prihaja na akademijo. Pomagala nam bo v boju proti Tenebrisom," je še dodala. "Je že na poti. In na srečo ne živi daleč, od tu do tam je le nekaj ur. Kmalu bo prišla, do takrat pa sva varni," nasmehnila se je Amy. "Mislim celo, da je varno zaspati," je nadaljevala, nato pa zopet zaprla oči, ki jih je odprla, malce preden je oznanila, da njena teta prihaja v akademijo. Prosim, naj bo tu čim prej, je še pomislila, nato pa še zadnjič pogledala Amy. "Če ne misliš zaspati, me zbudi, če bo kdo trkal," s tem stavkom je utonila v globok spanec.

Amy je ob nenadni količino podatkov uspela le prikimati. Ko je Veronika zaspala je sama začela razmišljati a je po 5 minutah odnehala. Preveč je bila utrujena. Tudi sama je utonila v spanec,

Nazmija je takoj, ko je slišala govorice o napadih na Akademijo, stekla v svoj avto in ga prižgala. Motor je zaropotal ter čeprav je bil avto čisto nov, je potreboval nekaj sekund da je dojel da mora speljati. Nazamija je pisano pogledala ter se skoraj zadrla nanj, a je ravno pravi čas ugotovila da ne bo nič pomagalo. Pa naj bo še tako jezna... Še sama sebi se je čudila, da je peljala tako hitro. Nikoli si ni mislila da bo ona tista, ki bo kršila prometne zakone. Stresla je z glavo ter trmasto gledala pred sebe, na cesto ter vsake toliko časa pogledala okolico, ki je skoraj s svetlobno hitrostjo drvela mimo nje. Pravzaprav je bila Nazmija tista ki je drvela, pa nič za to: njena Veronika je bila v nevarnosti. V svoj telefon je vtipkala znano številko ter nečakinji sporočila, da prihaja. V nekaj minutah, ki pa so se ji zdele kot večnost, je prišla do akademije Elements of magic. Oh, koliko časa je minilo, odkar je bila nazadnje tukaj... A ni se predolgo ukvarjala s staro zgradbo. Planila je v njeno notranjost ter pričakala jo je prijazna dobrodošlica: črn, grd Tenebris, ki jo je opazoval tako grdo, da bi jo lahko dobesedno prebodel s pogledom. Nazmija se mu je predrzno zazrla v oči (v tistem trenutku se je počutila, kot da bi spet bila tista uporniška najstnica, ki je nekoč parala živče odraslim) ter le svoji spretnosti ter izkušenosti se je lahko zahvalila za to, da je njeno srce še bilo. Žez trenutek ali dva je od mršavega bitja ostal le kupček pepela, elegantna ženska pa ji je popravila srajco ter se s hitrimi koraki povzpela na vrh stopnic. Moj Bog... kje je že ta Sunrise? Ne skrbi Roni, našla te bom. Kmalu, si je mislila. In res je bilo tako, že čez nekaj minut je sunkovito odprla vrata sobe, na katerih je pisalo: Veronika Oliean, Fire. Takoj ko je zagledala nečakinjo, se ji je nasmehnila ter jo stisnila k svojim mogočnim prsim. "Tako zelo sem te pogrešala... in kako zelo sem ponosna nate, Veronika," je rekla ter se odmaknil od nje. Prijela jo je za ramena ter jo gledala s tistim ponosom v očeh, bila je prav materinska. "Tako zelo ponosna. Prav je tako, da braniš čast Olieanov."

(Upam da sem zadela značaj tvoje tete, povej če moram kaj spremeniti ;P )

Amy se je zbudila ob ropotu ki je prihajal iz stopnišča. Slišala je tudi godrnanje in se stisnila k steni. Je to spet kakšen Tenebris? Zavzdihnila je in pogledala Veroniko ki je še spala. Le kakšna je njena teta? Upala je da je tako prijazna in močna kot Roni. Vstala je iz sedečega položaja in se pretegnila. Ni ji ravno prijalo spanje v sede. Bila je umazana in želela si je svoj apartma. Ropot iz stopnišča se je približeval in Amy je molila da bi bila to Ronijina teta in ne kakšen stvor. Čez vrata je kmalu planila ženska in stekla k Veroniki ter jo objela. Amy se je olajšano nasmehnila in ju opazovala medtem ko je slonela na mizi. Skoraj takoj po prihodu Ronijine tete pa je na vrata potrkala mlajša učenka ter ji prinesla listek z obvestilom da je dobila svoj apartma. Končno se bo lahko uredila kot se spodobi. Zaprla je vrata in se zazrla v Roni ter njeno teto ki ji je iz oči sijal ponos. Obraz se ji je malce pomračil. Tako sta jo nekoč gledala tudi njena mama in oče. Toda ni hotela pokvariti veselega razpoloženja in zato je stopila k Ronijini teti ter se vljudno predstavila:
"Dober večer. Vi morate bit Nazmija kajne? Jaz sem Amy. Amy Scott."
Nasmehnila se je in ji ponudila roko.

Veronika se je ubudila, ko je zaslišala glasen ropot. Vstala je ter pogledala k vratom, v sobo pa je v nekaj trenutkih planila njena teta Nazmija ter jo stisnila v svoj obem. Ron iji je objem vrnila ter glavo zakopala v njene dolge, temno rjave lase. Nato pa jo je teta končno spustila in Roni je opazila Amy, ki je pristopila k njeni teti ter se predstavila. "Skupaj z Amy sva premagala kar nekaj tistih Tenebrisov, kajne?" Rahlo jo je sunila med rebra ter se zasmejala. Bila je vesela, ker je spet videla teto, in prepričana, da je na varnem.

((Ne, super je. Ravno tako sem si predstavljala,
Pa če lahko v enem od postov napišeš, da mi je teta predala prstan s safirjem, pač nekakšna družinska dediščina, ki je najprej pripadal njeni babici, ta ga je dala njeni mami, ta pa Nazmiji, preden jo je zavrgla, in tako neprej. Recimo da učinkuje na počutje in je nekako uročen, da ti daje moči ali pa kaj podobnega,))

Tudi Amy s eje zasmejala in prikimala.
"Ja res je. Prav neverjetno nečakinjo imate Nazmije. Če dovolite da vas kličem tako. Predvidevam da ste vi tisti ki ste jo naučili kako se uporablja meč kajne?"
Je rekla z nasmehom na ustnicah.

"Pozdravljena tudi ti, Amy Scott," je rekla ter ji odobravujoče pokimala, tako v pozdrav kot tudi v pohvalo za premagane Tenebrise. Iskrica v njenih očeh še vedno ni ugasnila, preprosto bila je tam ter poživljala celotno postavo ženske v srednjih letih. Tisti, ki so Nazmijo poznali, pa so vedeli, da iskrica praktično nikdar ne izgin, da je tam vedno ko kdo ujame njen pogled. "Nebi se rada hvalila, a najbrž ima prav. In srčno upam, da ji bodo stvari, kot mečevanje, še kdaj prišle prav. Moje delo vsekakor ni zaman," je povedala s prikritim ponosom. A že v naslednjem trenutku se je zavedala, da je zvenela veliko preveč učiteljsko. Ne kot nekdo, ki učenca uči iz ljubezni. Zavzdihnila je ter se nasmehnila, ko pa je v sobi zavladala tišina, je temnolaska začela brskati po žepih svoje ognjeno rdeče jakne. Ni ji ušla niti najmanjša kletvica; ona nikoli ni preklinjala. Le namrščila se je ter po minuti iskanja na plan potegnila velik prstan s safirjem, vdelanim vanj. Bil je velik ter že zdavnaj iz mode, a Nazmija ga je gledala kot da bi bil pravo bogastvo. Podala ga je nečakinji. "Nosi ga. Obljubi mi, da ga boš imela vedno pri sebi. Ti je mati kdaj govorila o njem?" Sicer je bilo to malo verjetno, a o tem naj bi se govorilo le med mamo in hčerko. Teta jo je pričakujoče pogledala, a se je še vedno bežno smehljala.

"Ne," je rahlo zbegano odgovorila Veronika, nato pa prstan vzela v svoje roke ter si ga natančno ogledala, zatem pa nejeverno pogledala svojo teto. "Nemogoče! Saj ne mora biti Sapphirus, kajne? Moral bi biti že davno izgubljen, ..." dvomila je, da je to stari prstan, prepleten z močmi vseh elementov iz legend, ki so segale še v začetek njene rodbine. Prva njene rodbine, njena soimenjakinja, je kot v znamenje nove rodbine dala narediti prstan s modrim safirjem in ga nato z obvladovalci vseh elementov prepletla z močmi le-teh. Prstan naj bi se podedoval od mame do hčerke, ki naj bi jo dala svoji hčerki. Toda ta prstan naj bi se, potem ko je prišel v last Ronine babice Mirhade, izgubil.