Sonce je sijalo skozi veliko polkrožno okno, kajti soba je bila na prisojni strani gradu. Nežna svetloba je odsevala v mnogih ogledalih ki so visela po stenah, omariceh in pravzaprav povsod. Tako je po sobi plesalo mnogo svetlobnih "zajčkov" in dajalo veselo vzdušje. Veliko manj veselo vzdušje pa se je širilo od svetlolase postave ki je sklučena sedela na postelji. V roki je držala črno kuverto. Ni bila prepričana če naj jo odpre, saj je imela nekak občutek da je ta uročena s črno magijo. Tenebrisi okoli gradu so vsakemu dnevu pustili grenak priokus, še sploh zato ker je ždela notri, v varnem gradu in se spraševala gdaj bodo ostranili grdobe. Pismo, ki je zanjo prišlo to jutro zadeve ni poboljšalo na nikakršen način. Prvo je pomislila da je od mame in očeta, nato pa je te misli zavrgla, kajti od niju ni slišala niti glasu že 4 leta.
Segla je v predal v nočni omarici in odstranila deščico za katero je imela stvari za nujno preživetje. Mimogrede je vzela en čokoladen bonbon in si prižgala cigareto. V domu je bilo prepovedano kaditi, ampak vodstvo šole je bilo čisto preveč zaposljeno da bi preverjalo učence te dni. Zaradi svoje nesocialnosti se že od jutra ni pogovarjala z živo dušo.
Vdala se je v usodo, saj jo je ovojnica močno vabila in ni več mogla premagovati radovednosti. Odšrla jo je. V sobo je vdaril črn dim, ki je močno zaudarjal po gnilih jajcih in Cynthia je začela izgubljati zavest...

Veronika je lahko vohala, kako nekaj smrdi po gnilih jajcih. Hitela je iskati vonj, in kmalu se je znašla pred sobo z imenom Cynthia Effy Lefervre. Potrkala je, glasno in bobneče, pa tudi brez odgovora. Potrkala je še enkrat, in ko se tudi v drugič ni nihče oglasil, je prijela za kljuko in odprla vrata.
Po sobi se je valil črn dim in Roni je glasno zakašljala. Neko dekle, verjetno Cynthia, je ležalo na tleh. Izgubila je zavest, je pomislila Roni, nato pa se spomnila obreda očiščevanja sob, ki se ga je bila prisiljena na pamet naučiti. Roni je zaprla oči, nato pa razprla roke. Vedela je, kaj mora storiti. Poklicati elemente, namreč, čeprav ni imela niti malo pojma, če jo odo ubogali, predvsem zato, ker je obvladala samo ogenj. "Kličem zrak, da to sobo popolnoma prezrači negativnih bitji ali stvari," je šepnila v eni sapi. Ni vedela, če ji je uspelo priklicati zrak, ampak morala se je zbrati. Naslednji element je bil voda. "Voda, kličem te, da opereš vsa negativna bitja in stvari v tej sobi," je dejala. "Ogenj, kličem te, da zažgeš vse negativna bitja in stvari v tej sobi," globoko je vdihnila. Še nikoli ji ni uspelo tako daleč priti, vedno se je prej zgrudila zaradi napora pri klicanju elementov. "Zemlja, kličem te, da očistiš vsa negativna bitja in stvari v tem prostoru," zdaj pa še zadnji element, je pomislila Veronika. "In duh, kličem te, da s svojo energijo prečistiš sobo vseh negativnih bitji in stvari ter pozdraviš dekle, ki leži na tleh," nekaj sekund je počakala, nato pa odprla oči. Črn dim se je začel razkrajati in že čez nekaj trenutkov ga ni bilo več. Uspelo mi je, je presenečeno pomislila Roni, naslednji trenutek pa se je že sesedla na tla. S tam s eje počasi splazila do dekleta in se sklonila nadenj.

Podobe so medle plesale pred Cynthiinimi očmi. Videla je žensko postavo ki je kričala in se zvijala v mukah. Cyn bi kriknila a so bile njene ustnice popolnoma ohromljene. Nad sabo je zagledala neznan obraz in ski svetli lasje so jo žgečkali po vratu. Globoko je udihnila. "Kaj za vraga pa je bilo to?" je vprašala bolj sama sebe kot neznanko. Glede na to da dima ni bilo več je lahko bila samo dvoje. Njena 'rešiteljica', ali pa nevem kaj iz pisma. Še zmeraj se ni navadila da se okoli nje ves čas dogajajo blazno čudne reči. Z magijo se je dobro razumela, do neke mere ko ji ni bilo jasno popolnoma nič. Nemudoma je vstala, ne da neznanki rekla kar koli in se malce omotična pdvlekla do nočne omarice. Iskala je črno kuverto. Ni je bilo. Le kdo bi ji poslal kaj takega? Še nekaj časa jo je mrzlično iskala po vseh kotičkih sobe, nato pa se spomnila na onemoglo neznanko. Segla je v omaro in po nekaj minutah iskanja na plano privlekla veliko steklenico polno vode. Na steklenici je pisalo PYCCKA BOTKA, kar je v ruščini pomenilo vodka. Vendar je v prelepi steklenički Cynthia shranjevala vodo. Všeč ji je bilo kako so skozi vodo sijali tanki žarki, ko je sonce posijalo skozi zbrušeno steklo. "Si ti pregnala dim?" je z zanimanjem vprašala in ji ponudila steklenico. "Samo voda je" je še pojasnila nasmejana.

"Obred za očiščevanje prostorov. Sicer ga znam na pamet, ampak me še vedno nekoliko izmuči," je odgovorila Veronika in se nasmehnila, nato pa sprejela vodo. Ko je spila nekaj požirkov, se je dekletu zahvalila, nato pa zopet spregovorila. "Moje ime je Veronika Oilean," je dejala. "Ti pa moraš biti... Cynthia?" pomignila je proti vratom. "Na vratih piše," je še dodala. "Se bolje počutiš? Zagotovo je bil dim proizvod kakšne črne magije. Kako se je sploh pojavil?" Pomislila je, kako zelo je moral biti dim začinjen s črno magijo, ko se je spomnila nekega dijaka, ki jo je enkrat ovil s črnim dimom, ki ga je proizvedel s senco, vendar ga ni začinil s kakrnim koli 'strupom'. "Morda je bil proizvod elementa sence in začinjen z 'strupom' katerega od drugih elementov. Zagotovo so krivi Tenebrisi," je na glas premišljevala Roni.

"Ja, v redu sem." je rekla in se prijela za glavo v kateri ji je še zmeraj malo zvonilo. "Lepo. Veronika" je rekla in v glavi preučevala ime, ki se ji je zdelo dokaj eksotično. "Dim je pravzaprav prišel iz tiste ovojnice tamle... no v bistvu je ni več. Nevem kaj se dogaja če po pravici povem in to je zame definitivno redko in čudno." je rekla in si šla z rokami čez dolge, zapletene svetle lase. V takih tenutkih si je ponavadi nabila glasbo do konca in poskušala pozabiti na nevšečnost, ali si prižgala igareto, tokrat pa je bila tako radovedna in želela izvedeti več o teh ogabnih tenebrisih da jo je kar stiskalo v želoscu. "Tenebrisi? Meni niso izgledali kot posebno bistra bitja" je rekla in se namrdnila. To je bilo res. Bili so kot strašljive gore smrklja. Čudna primerjava, a boljše si ni bilo mogoče zamisliti, saj so bitja temu opisu popolnoma ustrezala. "Veš več o tenebrisih? Znajo pisati? Zakaj so kuvetro poslali prav meni?!" je vprašala z belščečimi očmi in trmasto odločena da bo izvedela več.

"Mislim, da navadni pisati ne zmorejo. Ampak če so tako dobro organizirani, morajo imeti vodjo. Možno, da jim poveljuje nekaj močnejših tenebrisov, njihov nadrejen pa je potem naravnost Zlo. Ampak ne razumem, zakaj so tebi poslali ovojnico," je dejala Veronika. "Si slučajno na kakršen koli način pomembna zanje?" je na glas premišljevala.

Cynthia se je naslonila nazaj. "pa so učitelji in ostali nadrejeni že ugotovili kaj stvori pravzaprav želijo od nas? če bi imeli ta podatek bi veliko lažje ugotovili kdo je za vsem tem. o tenebrisih ne vem nič, tako da si sama nikakor ne morem pomagati. mogoče bi poskusili v knjižnici..." tako je tudi Cyn začela naglas razmišljati. "da sem se pred kratkim zamerila kakši uplivni gori smrklja? hmm.. ne bi rekla" je rekla in se kar malo nasmehnila. potem pa se je spomnila nekaterih dejstev in vstala je ter začela hoditi gor in dol po sobi. "damn it! seveda, kako se tega nisem že prej spomnila. moji starši! vedno so se ukvarjali z rečmi za katere sem vedela le to da so zagotovo zelo nevarne. dobro sta to skrivala pred mano in bratom, dokler se jima ta ni pridružil..." je govorila. "mimogrede, si že kdaj slišala za elementalis mors? vem le to da je izraz verjetno latinski."

"Mors je smrt," je odgovorila Veronika skoraj podzavestno ,spominjajoč se neštetih ur latinščine. "Beseda Mors v med drugim označuje tudi skrivajoče se uporabnike smrti ali pa društvo, ki časti smrt ozroma njihovega boga po imenu Mors," je še dodala in pogledala Cynthio. Zamislila se je. "Ta bog Mors pa je v bistvu čisto Zlo, z veliko začetnico," je na glas premišljevala Roni. "Ampak to mi še vedno ne razjasni, zakaj so te hoteli ubiti oziroma omamiti ali pa kaj podobnega. Mogoče da je bil dim uročen z neke vrste prisilo, da bi lahko upravljali nad tvojim telesom. Potem pa bi te poslali, da jim naravnost odpreš vrata na akademijo, kjer bi nas preplavili in vse mogoče naredili z nami. Ampak še vedno ne vem, zakaj ti," namrščila se je.

"Mhm, mhm" je rekla in se ustavila. Veronika je imela verjetno pčrav. Drugače si Cynthia tega ni znala razlagati. "Saj si tega vendar najbolj želijo kajne? Udreti!" Odgovor se je zdel kot na dlani, a kljub temu ni zagotovo vedela da njune hipoteze držijo. "Smrt? vedela sem da je nekaj čudnega, ampak smrt..." ob tem jo je kar steslo. "To je bilo napisano na ovojnici, s tanko rdečo pisavo. Prvo sem mislila da gre za sporočilo, ali pa je morda naslov nekekga združenja?# je vprašala bolj sama sebe kot Veroniko.

"Pojma nimam," je po pravici odgovorila Veronika. "Tenebrisi so zapleteni... kakor čisto Zlo," nejeverno je zmajala z glavo. "Poleg tega pa se pojavljajo še govorice, da po nebu jezdi rdeč komet, to pa je možno le v legendah, a zdaj je vse tako zmedeno,"

"Samo malo. Kaj?" je rekla in nejeverno pogledala Veroniko. "Jezdi komet? Si prepričana? Kakšne legende?" so se iz nje vsula vprašanja. Tudi sama ni večl vedela kam vse to vodi. "No, prav gotovo več NE odpiram neznanih ovojnic. In upam da se bodo profesorji stvorjev hitro znebili." je še dodala. "Čokolado?" je prašala in ji ponudila tablico.