Harry Woodstone, uporabnik elementa Sence, se je potikal po obrobju gozda. Od prejšnjega tedna je veljal za izobčenca na akademiji, noben ga ni maral. Verjetno je bil razlog ta, da so se sprožile na šoli govorice, da je umoril tri osebe. Zaradi tega so ga zavrgli, saj se jim je zdel nevaren. Že tako je bil pesimistične narave, sedaj pa zares ni videl razloga za življenje. Naslonil se je na eno izmed brez, ter pogled usmeril v tla. Kaj je sploh smisel življenja? Zakaj me zavračajo? Zavzdihnil je in zmajal z glavo. Trupla, ki jih je pred enim tednom, našel ravno na tem mestu, so mu dala misliti. Bil je pretresen in prestrašen. Še dandanes ni bil čisto pri sebi in tlačile so ga nočne more. V sanjah so se mu prikazovale ravno te osebe, ki jih je dobro poznal. Če ne celo preveč dobro. Iz misli so ga potegnili tihi koraki. Zaslišal jih je za seboj in zato se je zdrznil. Napel je vse svoje moči, da bi prišleka napadel. Bil je razdražen, zato ni hotel, da mu kdo teži. Ni bil pri volji za pogovor ali kakšno pridiganje. Obrnil se je, pri tem pa zagledal dekle, ki je stopalo proti njemu. "Kaj delaš tu?" ji je zaničljivo navrgel. Sedaj je bil že jezen, da ga je zmotila pri premišljevanju. "Izgini tja, od koder si prišla." ji je še dejal, ter se pozorno zazrl vanjo. Že od daleč je bilo videti, da dekle ni na strani zlobnih. Bila je ena izmed tistih, ki so posedovali dobre elemente. Vendar Harry iz neznanega razloga ni mogel razbrati kateri element poseduje. Verjetno je bil nekoliko preveč razburjen.

((Veronika Oileán))

Ko je bila prišla sem, na ta prostor, je bil prvo, kar je zagledala, nek fant. "Kaj delaš tu?" Jo je zaničljivo vprašal fant. "Izgini tja, od koder si prišla." To je Veroniko malce razjezilo, sicer samo navidezno. "Kdo pa misliš da si, da mi tako ukazuješ!?" Je rekla z ostrim glasom in se namrdnila. "Poleg tega imajo punce prednost," je še navrgla z nesramnim glasom, brez da bi ji to kaj veliko pomenilo. "In kaj ti delaš tu?" Je rekla in poudarila ti. "Pojma nimam niti, kako ti je ime," seveda je lagala. To je bil Harry Woodstone, študent elementa sence, za katerega se je govorilo, da je ubil tri osebe, ki so jih našli v gozdu. In Ronina naloga je bila, da ugotovi, ali je krivec ali ne.

Harry se je nejeverno zazrl v dekle pred seboj. "Ukazujem?! Naj ti povem, da sem prvi bil na tem mestu in si se ti priplazila." jo je zavrnil ,kot da to ni nič kaj takega. Dekle mu je že od prvega trenutka šla strašansko na živce. "In misliš, da ti bom povedal, kaj delam tu? Tebi?" je zmajal z glavo in jo spet nejeverno pogledal. Punca pa je vsiljiva... "Boljše vprašanje je, kaj TI delaš tu." ji je odvrnil, ter besedico "ti" še dodatno poudaril. Ob dekletovi pripombi, da ne ve kako mu je ime se je samo pokroviteljsko zasmejal. Pa ja.. še kaj mi natvezi! "Dekle, ni mi treba v obraz lagati. Mislim, da cela šola ve, kdo sem." ji je na koncu še dejal, ter se brezbrižno naslonil na deblo bližnje breze.

"Oprosti, če si že želiš biti toliko popularen, ampak novinka sem. Na akademijo sem prišla pred kakšnim dnevom, lepo te prosim," se je namrdnila. "In naj ti povem, da se niti podrazno ne bom umaknila," je našobila ustnice ter roki sklenila na prsih. Ni ji bilo ravno prijetno, a je uživala v igri. Vedno je bila doakj dobra igralka in zdaj je bila igra še toliko bolj zabavna. Upam, da ga ne bom spravila preveč ob živce, se je v mislih namrdnila. "Poleg tega, ime mi je Jasmine Dawn, sem obvladovalka ognja," je navrgla, bolj za svojo zabavo kot pa za njegovo. Poleg tega si je izmislila neko čudno ime, saj je vedela, da vsi na akademiji vedno za pravo njo, za Veroniko Oilean, in da vsak ve, da je Roni na akademiji že kar nekaj mesecev.

((upam da ni nič narobe, ker sem se predstavila z izmišljenim imenom,))

Harry je samo poslušal njeno jezikavost in se pri tem mrščil. Zdolgočaseno je zazehal, ter priprl oči. "Oh dragica. Ne zanima me kdo si." ji je odvrnil, ter se brezbrižno zazrl v njo. Zares ga ni brigalo kdo je. Naveličan je bil že vseh razvajenih punčar. "In vsi obvladovalci ognja ste isti. Kakšna sramota za akademijo! Tako patetični osebki si ne zaslužijo svoje mesto v tej prečudoviti akademiji." ji je odvrnil, ter si z roko šel skozi lase. Iz žepa si je nato potegnil škatlico cigaretov, ter si eno prižgal. "Boš eno?" je samo iz vljudnosti vprašal, nato pa puhnil oblak dima v zrak. Kdo pa je rekel, da pri vsem tem ne more ohraniti dostojanstva?

((Vredu je ))

"Ne hvala, ne kadim, škodi zdravju," je nesramno odvrnila Veronika. Namrdnila se je ter z zamahom roke vsak za trenutek malce 'razpihala' siv oblak dima. "Neumnež," je zamrmrala dovolj glasno, da jo je ta presneti fant lahko slišal. "Kateri element obvladaš?" Je vprašala ter se delala, da je neskončno radovedna. "Poleg tega nisem tako jezikava, kot se zdi na prvi pogled," je še dodala ter namrščila svoj lepi obrazek. "In če si že tako zelo popularen, zakaj zdaj tu kadiš cigareto in se raje ne pogovarjaš s svojimi plemiškimi prijatelji?" Je še zaničljivo vprašala, nato pa iz žepa še sama potegnila vžigalnik, ga prižgala, plamen ločila od le tega in vžigalnik pospravila.

Harry se sploh ni menil, kaj je dekle govorilo. Samo brezbrižno je zrl vanjo in se ji sam pri sebi posmehoval. "Senca." je samo rekel. "In to je precej bolj zanimiv element, kot tvoj ogenjček." ji je posmehljivo dejal. Začel se je dolgočasiti, zato je na debelo zazehal. Dekle ga je s svojimi govori zares dolgočasila in ni si mogel pomagati. "Tebe bi lahko vprašal isto. Zakaj se delaš, da si tako popularna in pametna, na koncu pa sama tu čepiš?" jo je pomenljivo pogledal in še enkrat puhnil oblak dima v zrak.

"To se tebe nič ne tiče, veš," je siknila hitro. "Vsi me sovražijo," se je nato pretvarjala. "Samo zato, ker so me osumili, da sem ubila svojo mamo, ko je prišlo pismo moje tete, da je mrtva, menda je umrla nekaj ur po tem, ko sem se odpravila sem, me zdaj sumijo," zavila je z očmi. "Neumneži so, sploh ničesar ne razumejo," je še dodala. "Svojo mamo sem imela rada, bila je moja največja zaupnica, kako bi jo lahko ubila?" Zavzdihnila je in se šele trenutek zatem zavedla, kako veliko laž je rekla zdaj, pa se ji glas ni niti zatresel. To jo je malce pretreslo, a je občutke po tem takoj potlečila v temne kotičke svojih misli in jih varno zaklenila. Ob njenem pripovedovanju je plamenček razhlo vzplamenel in se dvignil nekaj centimetrov višje.

"Dragica, prav nič me ne briga, kaj si doživela. Sama se znajdi." ji je odločno rekel, čeprav so mu misli poplesavale in je postal nekoliko razdražen. Sam je bil na nekoliko podobnem položaju, ampak kljub temu je te misli hitro odgnal stran. Zavzdihnil je, nato pa nadaljeval: "Mi imaš še kaj zanimivega za povedati, ali pa bi raje preprosto izginila. Sam bi raje, da narediš tisto zadnje." ji je zajedljivo dejal, ter se pozorno zazrl vanjo. Napihnjenka! Ponovno je povlekel cigaret, ter z usti delal krogce dima, ki so izpuhteli v zrak.

"Si že od nekdaj tak važič?" Je vprašala Veronika in se namrdnila, nato pa plamen dvignila v zrak in prikazal se je obris ženske, sredi prsi pa se je dvigovalo nekaj rjavkastega. Bilo je bodalo, precej naostreno. "Odgovori mi na nekaj vprašanj, pa bom izginila od tu," je rekla Roni, upajoč, da ga bo s tem morda pregovorila. "Nikoli več se ne bova pogovarjala, če te bom že videla, se bom pretvarjala, da te ne poznam ali pa si neviden. Izginila bom v trenutku, samo na nekaj vprašanj mi odgovori," je ponovila odločno in z odločnim izrazom na obrazu.

"Torej, naj slišim tvoja vprašanja. Nočem te imeti na vesti in poslušati tvoje blebetanje. Komaj čakam da izgineš od tod!¨" ji je zajedljivo odvrnil, ter zavil z očmi.

"Kako ti je ime?" Je vprašala ter v glavi načrtovala, katera vprašanja mu bo zastavila. "In ne laži mi, ker drugače ne bom šla nikamor," je še siknila ter se pripravila, da bi mu plamen poslala na roko ali podobno, če bi ji lagal. Ali pa bi ga samo približala, če ne bi zadoščalo, bi šele ukrepala.