Je imelo vse skupaj sploh še smisel? Vsak korak, vsak vdih ter vsak utrip srca... vse se je zdelo brez pomena. Thomasu se je zdelo, kot da je neprostovoljno ujet v tej rutini življenja, kot da samo odšteva minute, trenuitke, sekunde do svoje smrti. In kaj so počeli ostali? Enako. Nihče ni delal nič drugega, kot to, da je čakal na smrt. Prišla bo: ni se mu zdelo imeti smisla obremenjevati s prepričanjem, da se bo on lahko izognil njenim hladnim rokam ter da na svoji duši ne bo nekoč začutil njene ledene sape. In zakaj nebi raje kar takoj stekel njej v objem, se prepustil njenim željam, nasedel vsem sladkim obljubam. Pogrešal ga ne bi nihče. Njegovo truplo bi vrgli za najbližje grmovje. Super. Gnil bi tam, pozabljen od vseh. Iz žepa je potegnil vžigalnik ter prižgal cigaret, ni vedel katerega ta dan. Ni vedel če je sploh znal šteti do tako velike števlike. Vase je potegnil dim in njegova že tako zasvinjana pljuča so se napolnila z občutkom, ki je Justina zadnje čase držal pokonci. In še ta bitja... nekakšno Zlo. Super, prav on jim bo nasedel. Če že obstajajo, naj kar lepo pridejo do njega, vrgel se jim bo pod nos. Zaničljivo je pljunil na mogočen grob. Po napisih na njem je sklepal, da gre za mogočno rodbino, pa tudi okrasje na njem je bilo dokaj zgovorno. Gnil za grmom... Počasi se je povlekel naprej ter kar naenkrat je pred samo zagledal kapelico. Bledo roko je naslonil na njene stene ter prisluhnil. Nič. Tišina. Smrtna. Prevzel ga je ta občutek, občutek samote in hladu. Všeč mu je bil. Iz ust je vzel cigaretni ogorek ter ga pritisnil na steno kapelice. Nato ga je odvrgel na tla ter spet raziskoval vsebino svojih žepov. Nič pametnega. Razen ene majgne stvari, ki bi mu v tem trenutku lahko prišla prav... Žepni nožek. Bi si lahko prerezal žile, da bi izkrvavel do smrti? Kako čudovita misel... in pametna. A ne. Za sabo je zaslišal korake ter se obrnil, počasi, kot panter ki čaka da bo zgrabil svoj plen.

(Anyone?)

Veronika je prišla v majhno kapelico. Pričakovala je, da bo sama, namreč veliko učencev na akademiji ni bilo pretirano vernih, morda so se enkrat na dan pokrižali, molili pa niso nič. Ampak zdaj je Roni vedela, da lahko samo še molijo za čudež. Da bi Tenebrisi nehali napadati akademijo in bi Zlo spet odšlo v vodnjak izgubljenih duš, ali kakorkoli se je že imenoval ta vodnjak ali karkoli je že bil. Roni se je zamislila in šele, ko se je zavedla, da ni sama, je zagledala fanta, ki je kadil cigareto. Grdo ga je pogedala, kajenje je namreč sovražila. Drugače ga je dokaj dobro prenašala, a to, da nek mulec kadi kar v kapelici, ji je šlo na živce. "Mislila sem, da so vsi, ki ne bodo branili akademije pred Zlom, že zbežali domov k svojim mamicam," je siknila proti mulcu, nato pa se obrnila proti molišču. Prste rok je prepletla in se zazrla v majho sliko, ki je prikažala boga v nebesih.

Na sebi je začutil leden pogled dekleta, a se zanjo ni zmenil. Kljubovalno se ji je zazrl v oči, a ona mu pogleda ni vračala. Ali je bila tako sramežljiva ali pa preprosto ni marala očesnih stikov. Premeril jo je od glave do pet, njegove oči so bile kot po navadi prazne, brez čustev. Naslonil se je na steno, ne da bi odmaknil pogled z njenih majhnih, a lepo oblikovanih ustnic. Niti za za tenuitek se ni nasmehnil ali ji podaril pogled, ki bi vseboval katerokoli čustvo. Komaj vidno je pokimal. "Prav imaš, malo pozna si. In molitev ti ne bo pomagala, lahko ti kar takoj povem. Lahko bi rekel da sem več kot pol življenja klečal pred križem, pa imam od tega le boleča kolena in nič več." Thomas se je nezavedno dotaknil verižice na svojem vratu. Na njem je bil obesek, križ. Darilo, ki ga je ob rojstvu prejel od svoje družine. Skril ga je še globlje pod majico ter se ozrl po prostoru. "Pa da ne bom nevljuden. Lahko me kličeš Distance."

"Pozna? Sem ena edinih, ki bodo branili akademijo. Oileani se nikoli ne umaknemo, pa naj gre še za tako veliko in nevarno zadevo," prhnila je, glasno, mogoče celo preglasno. "Mogoče tebi ne pomaga, ker si že brez duše ali pa čustev, mogoče pa sploh nimaš srca ali pa ti ne deluje. Sama v molitvah najdem veliko več kot boš kadarkoli ti v vsem življenju," grdo ga je pogledala, nato pa ga premerila še od glave do pet. Zarežala se je ob njegovem zadnjem stavku. "Distance, kaj? Priimek, kajne? A moram reči, da tvoja družina ni bila nikoli tako vplivna kot moja," hladno, brez čustev ga je pogledala. "In umor lastne družine. Sicer bi sama z veseljem ubila mojo mamo, če bi imela priložnost, ampak drugi sorodniki so še kar zmerni," potiho se je zahvalila eni od svoji sorodnic, pra teti po mamini strani, ki ji je ime Anaste, ki jo je učila 'plemiških' stvari in jo prisilila, da se nauči priimke vseh, manj ali več vrednih plemiških družin. Sicer bi jo lahko učila tudi njena teta, ampak tega ni marala. "Veronika Oilean, najverjetneje si že slišal za mojo rodbino. Visoki plemiči in druge stvari," namrdnila se je. "Ogenj sem," je še dodala.

Dekle ob njem je zarezgetalo. Mogoče ne dobesedno, vsekakor pa je prhnila tako glasno in nemarno, da se je vsekakor slišalo kot rezgetanje. Seveda, Oileanovi so bili vedno nekako podobni konjem. Po zobih ali hoji? Ali rezgetanju? Bilo je že tako dolgo od tega, ko je Justin nazadnje videl njihovo družino. Vsekakor samo dolgočasni obrazi. "Ena edinih? Lepo te prosim. Priznaj si, da nas je kar zgledno število in da nisi nobena junakinja," je rekel hladno ter prižgal naslednjo cigareto. Čeprav mu ta deklina ni bila kos ne v moči, prav tako pa ne v besedah, ga je njena bližina delala živčnega. Njene opazke o duši in srcu je mirno pustil zbežati mimo njegovih ušes. Ni imela pojma o njem, zato mu seveda ne bo razpravljala o njegovi psihi. Vseeno pa ni moral ostati tiho. "Prav imaš, srce se mi je vstavilo včeraj dopoldne." To je izrekel s kančkom sarkazma v glasu, pa še vseeno ni vedel če bo ona dojela. "Vplivnost tvoje družine me ne zanima. Je pa res, da ste bili vplivni le na svojem področju. Kdo pa misliš, da je bil odgovoren za Severno Afriko? Da, dokler smo Distancevi še bili velika rodbina, smo bili mogočni." Ko se mu je predstavila ter med tem spet omenila svoj izvor, je Thomas s kančkom očesa zapazil grob, na katerem se je nekaj minut nazaj razmazal njegov pljunek. Njegov obraz se je za trenutek zlobno zasvetil. A že naslednjo sekundo je postal brezizrazen, brez čustev. "Seveda vem da si ogenj. Čeprav tega ne bi pripisal tvojemu značaju, obvladovalci ognja naj bi bili pravi sončki na Zemlji." Zadnje besede je povdaril z zaničljivim tonom ter dim pihnil naravnost dekletu v obraz. Predrzno jo je pogledal v oči.

Prhnila je, tokrat tišje. "Ti je kdo kdaj povedal, kako zelo znaš pokvariti dokaj dobro razpoloženje?" Mu je jezno rekla, anto pa se obrnila in odkorakala.

((Okej se ti pa js pridruzim tomas. Oprosti kr se stulim sam mi je dc.))

Taisha je bila na sestanku za boj proti zlobnim stvorom. Ceprav je bila zacetnica je z pomocjo se koga lahko premagala stvor ali celo dva. Boji so jo kmalu povsem unicili in zelela je najti miren kraj. Sicer ni bila posebaj virna ampak kapelica je pricala da vsaj tukaj ni temacnih bitij. Ali pac? Saj je vseeno. Njeni srednje visoki, odvezani bulerji so gazili po mokri trati na pokopaliscu. Seveda je bila oblecena udobno in neopazno. Oprijete crne kaubojke in crna usnjena jakna sta bili poleg bulerjev krasno oblacilo za boj proti bitjem teme. Lase je imela spete v cop in zaradi tega so do izraza prisle tetovaze uporabniko svetlobe. Le te je imela rada a trenutno ji niso prevec koristile. Razmisljala je o tem kako se bo spomnila kaksne molitve saj ze lep cas ni bila v cerkvi. Kr je razmisljala je gledala v tla in se skoraj zaletela v tako imenovano kapelico. Pred njo pa je zaslisala glasove. Bila sta dva. Moski in zenska ki pa sta se prepirala. Hotela je iti tja in ju pomiriti ampak ker se je vala da jo bosta obtozila prisluskovanja se je povzpela na eno izmed dreves in se popolnoma zlila z okpljem. Zaslisala je odzdrav in korake ki so se blizali. Punca priblizno njenih let je jezno odsla. Dion je skocila z drevesa in se napotila protti osebku ki je bil se tam. Ze ko ga je zagledala je cutila da z njin ni vse uredu a je raje molcala. Ustavila se je meter pred njim in se mu prijazno nasmehnila ter mu podala roko. Vedno je bila vljudna in prijazna."Hej. Sem Taisha Dion O'Neill. Tvoja izbira kako me klices." Se mu je mirno predstavila.