autumn c. havens

20 | fire |  2nd year | mereen | emma roberts

i loved her, not for the way she danced with my angels but for the way the sound of her name could silence my demons.

- christopher poindexter

autumn. pomeni jesen. in v jeseni sem se tudi rodila. oče je včasih pravil, da je bila to najlepša jesen zadnjega desetletja. a če sem iskrena, mu ne verjamem niti besede. kako bi lahko bila jesen v kateri sem izgubila mamo, najlepša? kako bi lahko bil čas v katerem mi je bila odvzeta najpomembnejša oseba, ki je nisem utegnila niti spoznati, najlepši? a kakorkoli že, časa za objokovanje nikoli ni bilo veliko. z vsako solzo sem tvegala nov prepir med mano in očetom. najin odnos je bil vselej tako šibek, da sem presenečena, ker sploh imava nekakšnega. redki so bili dnevi, ko mi je pustil, da sem mu zlezla v naročje in ga poslušala pripovedovati o tisti lepi jeseni. pozneje sem ugotovila, da je bil ob takih trenutkih vedno napit in tudi zaradi tega nisem prepričana, da je bila tista jesen res lepa. z leti pa so tudi taki dnevi izginili in edini spomin na jesen je ostal v mojem imenu. čeprav me je poimenoval oče, sumim, da skrivaj prezira moje ime. ker ga seveda spominja na mamo. ideja, da bi tako nanjo ohranil spomin se je spreobrnila v njegovo največjo napako.
ko sem odraščala so bili očetovi nameni vselej jasni. želel je, da postanem ugledna mlada dama, vredna svojega imena. "kri je naše življenje." mi je nekoč rekel in besede so mi ob vsaki stvari, ki sem jo naredila, glasno odzvanjale v glavi. zares sem se trudila, čeprav ga ni bilo veliko okoli in so od mene pričakovali, da mi bo kup punčk iz cunj čisto zadosti za družbo. ampak oče je bil edini, ki mi je ostal in za nič na svetu ga ne bi želela razočarati. potem pa so nenadoma njegove besede postale le nejasen odmev in čutila sem, da me vleče stran. stran od pravil in lepega vedenja. na bolj divjo stran življenja. in sčasoma sem popustila toku. ogenj ni bil element za katerega je oče želel, da ga obvladujem a po resnici povedano, tu ni imel nikakršne moči. zato je bil odločen, da ga bo ukrotil. a igranje z ognjem hitro prinese opekline in podobno je bilo tudi pri meni. kmalu mi za pravila ni bilo več mar. popustila sem neskončnim zabavam in prijateljem ter se vedla ravno obratno od očetovih pričakovanj. do tega obdobja sem se na akademiji počutila zares osamljeno in izločeno. seveda si niso mislili, da bom s tako osebnostjo kaj prida obvladovala ogenj, a sem jim dokazala nasprotno. kljub življenju na akademiji je očetov pritisk zaznamoval velik del mojega življenja. zdaj pa tega ni več in nič na svetu me ne pripravi do tega, da bi se še kdaj uklonila komurkoli. sploh pa ne moškemu.