theodore archer winchester

23 | ogenj |  4. letnik | tilaan | sam way

  nadzor. tako jasna in preprosta beseda – toda zame tik izven dosega. starša sta zmeraj govorila, da se moje moči niso pojavile nenavadno dolgo; medtem, ko je okoli addie vse cvetelo že, od kar je bila dojenčica, sem se jaz pri devetih še vedno naprezal da bi iz sebe spravil karkoli. spomin se, kako zelo ljubosumen sem bil nanjo, ko je mami z širokim nasmeškom na obrazu kazala pravkar razcvetele marjetice. bila je tako prikupna, tako zelo popolna. jaz pa nisem bil nič drugega kot samo jaz in to se mi nikoli ni zdelo dovolj.

spomnim se, da sem se kot ponavadi skrival za eno izmed knjig ter se pretvarjal, da me njena vsebina resno zanima, čeprav ne vem, ali sem takrat sploh že znal dovolj dobro brati, da bi razumel tisto težko bukvo. toda bila je zanesljiva obramba pred addie in njenim radiantnim nasmehom, ki me je spravil v dobro voljo tudi takrat, ko sem bil vse prej kot dobro razpoložen. vem, da sem hotel biti jezen nanjo, in nato sem bil nenadoma jezen tudi na očeta in mamo, ker sem bil prepričan, da sta jo imela zaradi njenega obvladovanja zemlje raje od mene. spomnim se tistega občutka vseobsegajoče jeze, ko se ti dlani tresejo zaradi viharja občutkov, ki grozi da bo zdaj zdaj izbruhnil. in pri meni tudi je.

še preden sem dojel, kaj se dogaja, je bila knjiga v mojih dlaneh v plamenih. najprej nekaj časa sploh nisem opazil, zdelo se je, kot da plamenov sploh nisem čutil – toda nato me je nenadoma zadelo, da knjiga gori, in refleksno sem jo zabrisal stran od sebe. na preprogo tik pod knjižno polico, ki se je vnela kot vžigalna vrvica. še preden sem se uspel spraviti na noge je gorela vsa stena in spomnim se, da je bilo vse, o čemer sem lahko razmišljal, addie. dejstvo, da jo moram spraviti stran, da jo moram spraviti na prosto. kakor hitro je bila zunaj sem začel vpiti, da bi prišla tudi mama in oče, toda ne glede na to, kako glasno sem kričal, so hišo sobo za sobo požirali plameni in vedel sem, da je prepozno in da moram addie čim prej spraviti stran.


o ognju se nisva pogovarjala ne takrat ne kadarkoli kasneje. star sem bil komaj kaj več kot enajst in sanjalo se mi, kaj naj naredim. poznal nisem nobenih sorodnikov, kamor bi se lahko zatekla, nikakor pa nisem hotel iti na policijo, ker sem vedel, da bi naju ločili in glede na to, kaj sem storil staršema, sem vedel, da tega ne smem dopustiti. če sem bil kriv za njuno smrt sem moral poskrbeti vsaj za addie. to je postala moja mantra – kadarkoli sem se zalotil, da razmišljam o tem, kar sem storil, sem pomislil na addie; moral sem poskrbeti zanjo, nisem se smel zlomiti. našla sva zaklonišče v eni od zapuščenih stavb v mestu in jaz sem začel krasti, da sva preživela. in krasti sem znal več kot dobro. le kdo bi posumil čednega, na pogled povsem nedolžnega dečka?

ni bilo lahko in večkrat se je zgodilo, da sta šla spat lačna ali pa da ju je tako zeblo, da spanca ni bilo od nikoder. takrat je naredil izjemo in na plan priklical tisto, česar se je bal bolj kot same smrti – ogenj, ki je v najrazličnejših oblikah in podobah plesal po njegovi dlani, vse dokler ni začutil, da hoče na plano in mu hoče uiti; takrat ga je zopet potlačil globoko vase, daleč stran od addie, da ne bi končala tako kot njuna starša. nekoč, med izvajanjem enega takih trikov ga je zadelo dejstvo, da ga ogenj ne more poškodovati, da mu sploh ne more do živega. takrat se je ponoči izmuznil v temo in dva dni jokal in uničeval vse okoli sebe na nekem starem gradbišču. skupaj s tistim spoznanjem je namreč prišlo novo: lahko bi ju rešil. lahko bi stekel v hišo ter ju poiskal in rešil, saj ga ogenj nikoli ni ranil. on pa je namesto tega zbežal stran.

vrnil se je samo zaradi nje. nikoli več je ni imel namena spustiti izpred oči in dati ji je nameraval vse, kar ji bo le lahko; nekako ji je moral povrniti, moral se ji je vsaj malo oddolžiti za to, da ji je vzel tisto, kar je imela najraje – starša. ko je videl, da ima rada knjige, je začel krasti tudi te; domov ji je nosil vse, od poezije pa do enciklopedij, samo, da je videl tisti nasmeh na njenem obrazu. spravljala ga je v obup s svojo zaupljivostjo in nepremišljenostjo, ko se je brez pomisleka zapodila na proti vsaki novi izkušnji, ne da bi sploh pomislila na posledice. vedel je, da jo mora zaščititi, kot se je to trudil narediti tudi takrat, ko jo je zagledal v prijemu visokega neznanca. hit first, ask later je bil njegov moto in tudi takrat je storil natanko to in možakarju ni zaupal niti, ko sta sedela v njegovi limuzini, na poti na akademijo.




na akademiji se je spremenilo vse. prvič po dolgem času sta bila varna za zidovi graščine, na voljo sta imela hrano in čista oblačila, ni se jima več bilo skrivati in krasti. bilo je vse, kar si je želel zanjo, toda tajalo je več mesecev, preden se je dokončno sprostil in sprejel dejstvo, da sta na varnem, da se iluzija ne bo razblinila pred njegovimi očmi. postal je sproščen, nasmejan fant, kakršen bi verjetno bil, če ne bi tiste noči zanetil ognja, toda v njem je ostalo nekaj, kar mu je preprečilo, da bi se s komerkoli resnično povezal. da, imel je prijatelje in imel je dekleta, toda nikoli ni nikomur zaupal česarkoli o svoji preteklosti ali o skrivnosti, ki mu še vedno ni dovolila, da bi zaupal svojemu ognju. prišlo je celo tako daleč, da je moral ponavljati letnik, ker si preprosto ni zaupal dovolj, da bi na plano priklical toliko ognja, kot je bilo potrebno. postal je povsem običajen fant, ki je zaradi tega, kar je storil, ljudi okoli sebe moral pripraviti do tega, da so ga sprejeli in vzljubili, toda nikoli jim ni mogel zaupati. nikoli se ni mogel povsem sprostiti, saj ga je neprestano strah, da se bo, če bo storil to, naslendnjič zbudil v plamenih.