addison k. winchester

20 | earth |  second year | sydän | emma stone

Siva je, samo siva. Vedno je bila prepričana, da sta na svetu le dve vrsti ljudi, jasno razdeljeni kot dan in noč, definirani kot veselje in žalost. Mislila je, da je svetloba proti njegovi temini, kajti on je bil vedno tisti, ki mu je morala na ramo položiti roko in ga objeti in poljubiti na lice ali čelo. Mislila je, da je ona bela in on črn, kajti bila sta si tako prekleto različna, a motila se je. Odtenki sivine so se prelivali čeznjo, kot da bi bili zamešani v kri, ki je bila hkrati tudi njegova.

Nikoli ni bilo vse popolno. Bil je nekaj let starejši od nje, ravno toliko, da se z njo ni preveč ukvarjal. Še zdaj se ha lahko spominja, kako je pred svojim nosom drža knjigo, čeprav ona nikoli ni vedela, ali jo je sploh znal brati ali ne. Vse do takrat, ko so njeno otroštvo pogoltnili plameni, ga je komaj kdaj videla. Dolgi hodniki in prazne sobane, občasni prepiri staršev so se mešali z zvonkimi koraki, ki so odmevali po preveliki družinski hiši. In potem je bilo vsega konec, naenkrat, kar čez noč, ne da bi se tega sama prav dobro zavedala. Njena starša sta imela zelene oči, le tega se spominja. Iskric v njih, vedno ko sta jo pogledala. In ko ju je ogenj vzel k sebi, ji je ostal le še on. Rekel ji je, da morata oditi. Tekla je, tekla brez da bi dvomila vanj. Ko sta se brez moči sesedla na tla ob cesti, mu je podarila rožo, izvito iz njenih dlani. In rekel ji je, da so njene moči čudovite, vzel je v roke nežno lilijo in ji jo zataknil za lase.

Siv je bil pepel, ki je ostal za preveliko prazni hišo njenega otroštva. Sivina – to je bilo vse, kar je videla, ko se je vrnila tja. A sama se je sebi zdela tako bela in čista, z raznobarvnimi cvetovi v svojih laseh. Zemljo, vedno jo je ljubila. Bila je otrok narave, še vedno je. Čudovito se je povezati z vsem živim, z vsem kar diha in kar raste, z vsem zelenim. Je bila kdaj zelena? Njeno srce je bilo vedno takšno. V njem so vse barve mavrice, ki jo potem tako skrbno polaga v srca drugih.

Le o eni stvari nikoli nista govorila, el ena tema je za vedno ostala tabu. Njegov element. Večkrat jo je ohranil toplo, jo pogrel v tistih mrzlih zimskih dneh, ko odeje, ki sta jih ukradla niso bile dovolj. Včasih so se plameni v njegovih rokah spremenili v majcene živali, ljudi, rastline. A to nikoli ni trajalo dolgo – njegov obraz se je pomračil in ogenj je izginil. Nikoli nista govorila o ognju. Ne o njegovem, ne o požaru, ki je prišel nepojasnjeno in ju oropal vsega. Addison si ni niti drznila povezati delcev sestavljanke. Ona pa… kamorkoli je šla, za njo so rasle rože in kamor je stopila je bila trava bolj zelena kot prej. Ko je zvečer zaspala na trdem betonu se je vedno zbudila v zelenju, ki je čez noč pognal ob njej. veselja pa ni prinašala le med mestne zidove, ne, zdelo se je, da dekle človeku na obraz zna zarisati nasmeh. Vedno ji je govoril, da mora biti manj občutljiva, a ni si mogla pomagati. Jokala je s starčkom, ki je poklapan prišel mimo nje in se smejala ter plesala ob ciganu s harmoniko. Takrat ji je prvič nekdo rekel, da je njeno telo vredno vsakega greha. In brat mu je z največjim veseljem razbil ustnico.

Ko zvečer zapre oči, na sebi čuti težo sivine. Sovraži velika mesta in bloke in velike graščine, v katero so jo zaprli sedaj. Kaj bi dala za to, da bi lahko stekla ven, v rožne gredice, v gozdove, v naravo. Ni lahko hoditi po akademiji in iz človeških src pobirati sivino, njihovih solz brisati s svojimi besedami ter njihovih lic posejati s poljubi. Težko je čutiti z njimi vsako čustvo, ki jih prevzame – a kaj, ko nikoli ni znala početi ničesar drugega.

On je vedno kradel zanjo, a tudi njeni prsti so bili lepljivi. Knjige. Vedno, ko se ji je ponudila priložnost, je k sebi potegnila ta čarobni kup papirjev. Fasciniral jo je njihov vonj, kot jo tako ali tako fascinira večina stvari, ki se jih dotakne – in dotika se rada ter veliko. S prstom je drsela po črkah ter njihov pomen vsrkavala vase. In tako je pri sedemnajstih sunila knjigo iz odprte aktovke nekega moškega v uradni obleki in trdo jo je prijel za zapestje, opazil rože v njenih laseh in videl, da okoli nje vse brsti in cveti in zeleni. Nasmehnil se ji je. Dovoli mi, da te nekaj naučim, je rekel. In potem je mimo prišel njen brat in opazil njegovo roko na njeni in mu razbil ustnico in ga postrani gledal tudi takrat, ko so se vsi trije skupaj v črni limuzini pripeljali do vrat akademije. Ko so se ta odprla, je Addison ponovno začela pisati svoje življenje. Počela pa je točno to, kar prej na ulici; čutila je z ljudmi in jim vedno posvetila ves čas, ki ga je imela. Razdajala se je in ljubila, ljubila, ljubila. Podarjala rože tistim, ki so jih najbolj potrebovali in objela vsakega, katerega ramena so bila nekoliko povešena.

Sive so stene te akademije in siva so srca teh ljudi. vedno je mislila, da je v njenem srcu mavrica, a motila se je, sivina, vsak v sebi nosi drugačen odtenek. In ko si jih izmenjavamo in se izročamo drug drugemu, se ti odtenki mešajo. Barve. Življenje. Ljubezen.

Za rdečelaso dekle, ki kot sonce sije po hodnikih akademije, je vsaka najmanjša stvar čudež. Vsak element prelep. Vsak človek svet zase, ki ga želi raziskati. Alkohol, droge in cigareti so nekaj, s čimer se prej ni soočala ter nekaj, česar po svojem mnenju ne potrebuje. Dobra je, predobra za ta svet, na katerega ni pripravljena. Ljudem razdaja svojo dušo in srce, a je preveč naivna da bi vedela, kdaj jo neko izkorišča. Rada je gola, kajti vedno je občudovala človeško telo kot neverjetno stvaritev. Rada se poljubila, saj se tako počuti bliže ljudem. Joče in smeji se.

Čuti preveč nesebično, da bi lahko obvarovala samo sebe.