Addison note: oprosti, ker je trajalo tako dolgo in je tako bedno xD Ura je bila že krepko čez čas, ko so se po akademiji in domovih pogasnile luči in tudi njega je počasi načela utrujenost. Ugasnil je televizijo, ki jo je gledal iz postelje in prostor se je pogreznil v temo in tišino. Edini vir svetlobe je bila medla svetloba lune, ki je skupaj z zvezdami sijala na nebu in mu ni pustila spati. Njegova utrujenost je z vsako minuto pojenjala in zavedal se je, da bo to še ena tistih dolgih noči premetavanja in iskanja udobnega položaja. Naveličano je pomislil na zaspano jutro in celodnevno slabo voljo, ki ga bo spremljala, če se kmalu ne pogrezne v spanec. Po nekaj minutah premetavanja je končno našel položaj, ki mu je ustrezal in njegove veke so postale težke. Na pol v snu je slišal pridušene glasove, ki so prihajali od zunaj. Poskušal jih je ignorirati vendar ga je motila že najmanjša napaka in imel je občutek, da se mu v resnici nekdo dere na uho in ne le pritajeno šepeta pod njegovim oknom. Bilo je vprašanje časa kdaj se mislijo kršitelji miru odstraniti, da bi lahko zaspal zato se je vstal ter stopil do svoje vitrine, kjer je imel spravljeno vse potrebno za takšne in drugačne večere. Iz nje je vzel kozarec ter si vanj natočil le nekaj malega žgane pijače potem pa odšel proti oknu. Odprl ga je in objel ga je hladen zrak, da je po njegovem telesu spolzela kurja polt. Nagnil se je skozi, da bi videl grešnega kozla namesto tega pa je zagledal eno izmed učenk za katero nebi nikoli mislil kaj takega. Stegovala se je proti drevesu, ki je raslo točno pred njegovim oknom in mu prigovarjala. Za trenutek jo je začudeno gledal nato pa se uzrl proti košnji, ki je počasi že menjala barvo in tam zagledal kosmato kepo, ki je prestrašeno mjavkala punci na tleh. »Rabiš pomoč?«
bilo je več kot očitno, da je addison oboževala človeška bitja. čeprav so bila po vsej verjetnosti največja napaka evolucije in so uničevali naravo, ki jo je addie najbolj ljubila in s katero je bila eno, je vztrajno zapolnjevala praznino v njihovih srcih. ali pa je to vsaj poskušala storiti, bolj ali manj uspešno. a ljudje še zdaleč niso bili edino, čemur je rdečelaso dekle želelo pomagati. tudi živali so bile mnogokrat deležne njene pozornosti. še posebej, če so bile prikupno kosmate in mehke. sploh pa, le kako bi lahko preslišala prestrašeno mijavkanje, ki je prihajalo nekje od zgoraj? ni imela pojma, kako je kepa dlake sploh prišla na vrh tistega drevesa, a to sedaj ni bil njen problem. vprašanje je bilo, kako jo spraviti dol. addison je bila pač ena od tistih ljudi, ki se z lahkoto zamotijo. odšla naj bi na večerni tek, da si malce zbistri glavo, saj jo je po tem čakalo še nekaj ur učenja pred jutrišnjim izpitom, na katerega se ni ravno briljantno pripravila. komaj je postala malce bolj zadihana, ko je na drevesu najprej zaslišala in potem še zagledala rjavega mačkona. "oh... vidim, da si se spravila v težave, kosmatinka." nasmehnila se je proti vidno prestrašeni živalci in stegnila roke proti njej v trenutku, ko je nanjo padla prva kaplja. odlično. pripravljalo se je na dež. in ravno ko je ugotovila, da s svojo višino ne bo ravno uspešna pri reševalni akciji, je zaslišala glas. zdel se ji je znan in ko je svoj pogled dvignila proti oknu, so se njene oči zaradi presenečenja še bolj razprle. profesorja anatomije je bila vajena bolj... oblečenega. slišala je veliko dobrih stvari o njem, njegov videz pa je tako ali tako vedno vzbujal vroče debate med študentkami - a videti v živo je bilo nekaj drugega kot predvidevati. "jaz... ja. pravzaprav jo potrebuje ona," je zamrmrala ter pomignila proti mački na drevesu, ko se ji je uspelo spet zbrati.
Home 
Latest images 
Search 
Register 
Log in 
