luxe yombee

21 | ZRAK | 3. | SYDÄN | NYANE LEBAJOA

Madagaskar, nekje sredi tropskega deževnega gozda
Temnopolto dekle ledenih blond las je teklo kolikor hitro je moglo, pri tem pa poskušalo prezreti bolečino, ko se ji je kamenje in trnje boleče zadiralo v podplate. V oči so ji stopile solze ki so ji zameglile pogled na že tako komaj vidno okolico, solze ki so se nabrale zaradi telesne bolečine, predvsem pa solze žalosti, ki jim je končno dopustila na plan. Z vsakim korakom ki ga je naredila se je bolj in bolj oddaljevala od kraja kjer je njena družina sanjala sanje o njeni čudoviti prihodnosti, kjer se je rodila, kjer je živela vseh petnajst let svojega življenja. A ne glede na bolečino ki jo je razjedala od znotraj je vedela, da tam zanjo ni prihodnosti. Le poguba.

Madagaskar, v zakotni ulici obalnega mesteca Toamasina
Dekle majhne rasti ni med domačini izstopalo v ničemer, saj je bila razcapana in umazana kot vsi drugi otroci ki so beračili po ulicah. Vendar je bila drugačna. Človeški svet v katerem se je znašla jo je strašil, a vedela je da strahu ne sme pokazati, še manj pa vzroka, zakaj vsako vlakno v njenem telesu kriči naj zbeži nazaj v varno zavetje gozdov. Pleme je vedno svarilo mlajše naj se človeškega sveta izogibajo kot kuge, saj so ljudje hladnokrvni pobijalci ki jo bodo razrezali na koščke ali pa živo vrgli levom. Ozirajoč v vse strani se je opotekla v temen kot stranske uličice, in se sesedla na tla zraven kupa smeti.

Madagaskar, soba 27 v drugem nadstropju hotela Calypso
Ni se dobro zavedala okolice okoli sebe, niti tega kako se je znašla tam kjer se je - v marmornati kadi z svetlim kamnom obložene kopalnice. Topla voda je delovala pomirjajoče in jo sproščala, a se je dobro zavedala premikanja okoli sebe. Oprezno, a popolnoma otrplo, je pustila na pogled prijetni ženski svetlejših las - človeku - da ji z mehko gobo mili telo in lase s dišečim losjonom. Moški temnejših las ji je pri tem spiral milo z telesa, in zdaj je pogled upirala v vodo, ki se je počasi vrtinčila in postajala temna od umazanije. Bežno se je zavedala da so jo močne roke potegnile iz vode in jo ovile v mehko blago, potem pa jo v naročju odnesle v drugo sobo. Dvoje para žgočih oči jo je prebadalo ko sta človeka čepela pred njo in ji z prijaznim glasom postavljala vprašanja, na katera je le medlo prikimavala, in šele preden so jo vzele sanje, se je z vso močjo zavedala v kaj je privolila tema človekoma, v katerima ni bilo niti kančka strupa in pošastnosti.

Evropa, naproti svežemu začetku
Na drugo celino, na popolnoma neznan kontinent se je prepeljala z dolgo belo pošastjo, ki je imela štorklji podobna krila, a je namesto čivkanja brnela in kašljala. Z razširjenimi očmi je vpijala vsako čudo ki ga je oko ujelo, in teh je bilo nešteto. V nekem drugem življenju ki ga je pustila v tistem soparnem mestu, življenju ki se je zdaj zdelo milijone let nazaj, bi se zavlekla v najtemnejši kot in poginila kot ranjena žival. A zdaj je imela družino ki jo je imela resnično rada, družino ki jo je vzela za svojo, vedoč da ne nosi niti kaplje njihove krvi. In ta ljubezen je bila ključ do svežega začetka, ključ do srečnega otroštva, kolikor ji ga je pač še ostalo.

Evropa, samostan Misijonark ljubezni
Tesno zavezane vrvi so ji žulile zapestja ko je nerodno opletala z rokami, in ni pomagalo da v temi prtljažnika ni videla ničesar. V joku je slepo tolkla po stenah in obupano kričala naj jo izpustita iz avta da jima razloži. A avto je še naprej vozil z nečloveško hitrostjo in jo premetaval sem in tja, da se je nazadnje sesedla na pod in se predala obupu in bedi. Solze ki so ji lile po licih so se mešale z vodo, ki je še vedno kapljala z njenih las - z blagoslovljeno vodo. Avto je nenadoma pohodil na zavore da je drsajoče ustavil, sama pa je z vso silo priletela v zadnja vrata, ki so se v naslednjem trenutku odprla da je na kolenih pristala na kamenju, vendar jo je svetloba zaslepila, da za nekaj sekund ni videla ničesar. Potem pa je zaslišala besede, z katerimi sta jo obmetavala že doma, preden sta jo zvezala in pripeljala sem, kjerkoli je že to pač bilo: hudič! satan! obsedel jo je zli duh! Močneje je zajokala in poskušala razložiti da to ni res, da je le posebna, a besede niso hotele zapustiti jezika. Kaj ni to res bila konec koncev? Hudič?

Evropa, akademija Elementis
Starejša ženska že skorajda sivih las, jo je počasi, kakor da je narejena iz krhkega stekla, za roko vodila proti velikim dvokrilnim vratom gradu. Po poti ji je v avtu razložila vse, kar je do zdaj bilo ovito v skrivnost. Ni bila hudič, kakor sta jo klicala starša, niti duša z onstranstva v človeškem telesu, kakor ji je pripovedovala njena prava družina - da bila je posebna, a je bila navadna obvladovalka elementa. S strahom v očeh se je razgledala po prostranosti akademije ko je prestopila njen prag, in se še z večjim strahom vprašala, v kateri smeri se bo odvila njena življenjska zgodba za temi stenami. Vedela je da še ene zavrnitve ne bi prenesla, kakor tudi tretjega novega začetka ne.