Spet je bil tukaj. Spet se bo lahko izogibal ljudem, delal domače naloge čisto sam in se tu in tam napil. Ampak to sploh ni bilo tako napačno. Rad je imel takšno življenje. Veliko bolje to, kot pa da bi se moral pogovarjati s komerkoli. Raz pakiral je stvari in se namestil na posteljo ter začel brat. Imel je občutek, da je že stotič prebral isto, zato je knjigo zaprl in vzel drugo. Spet ista pesem. Silil se je in silil, dokler ni knjige končno prebral, razumel pa tako ali tako ni prebranega. Alors, Emmanuel, c'est la merde. Tu comprends pas que tu as lis. C'est la merde! Glas v njegovi glavi je bil prekleto podoben glasu njegovega brata. In to dejstvo je resnično sovražil. Pogledal je skozi okno. Sonce je začelo zahajati in na akademijo je legel mrak, njega pa to ni motilo. Odprl je vrata svoje sobe in pokimal nekemu znancu, potem pa zavil naprej po stopnišču, navzgor, dokler ni prišel do majhnih vrat. Odrinil jih je in sveče nad njegovo glavo so se prižgale. Comment j'pensais. Personne était ici. Stopil je v prostor, se nasmehnil in počasi odprl strešno okno. Sveče so ugasnile v trenutku, ko je stopil na streho in splezal nekoliko višje. Roka mu je švignila v žep in cigaret je ponesel k ustom, le-ta pa se je prižgal, preden bi bil pri ustih. Čez akademijo je pihalo in z nasmehom je zrl v daljavo. Nekaj ga je zmotilo. Sicer naj se ne bi hodilo na streho, vendar nihče ni sem prišel nikoli. "Qui est-ce?" je tiho vprašal, prepričan, da se mu vse skupaj samo dozdeva. Nekoliko se je stresel, vendar se je vseeno povzpel nekoliko višje.

Skoraj bi se že umiril in preprosto pozabil na vse skupaj, ko jo je zagledal. Seveda, ena izmed tistih nadutih deklet. Spet se je začelo. V njem je vrelo od besa, vendar se je trudil zadrževati. Stisnil je roke v pesti, da so mu členki prebledeli, potem pa vrgel cigaret. "Malo težko bi francoščina grozno zvenela z ust nekoga, ki je naravni govorec francoščine." Prestrelil jo je s pogledom in počasi odkimal z glavo ter prižgal novo cigareto. "Tiho, princeska. Če ti kaj ne paše, se poberi nekam drugam. Streha je dovolj velika in tukaj sem bil prvi. Tako da je res zasedena. Lahko pa greš jokat svoji mamici kako te je nesramni fantek pregnal s strehe in mogoče ti jo bo kupila, potem pa nikogar ne boš imela na njej. Dokler se to ne zgodi, ne boš princeska in se tako obnašala. Ne tukaj, ne z mano." V očeh so se mu prikazale iskrice neodobravanja in jeze. Osebno je ni poznal, vendar je za njeno družino slišal. Najboljši od najboljših. In potem so meni pravili, da sem nadut? Čudovito, družba, čudovito. Samo zato, da jo je izzival, se je nagnil nazaj in legel na streho. Sončni žarki so ga prav prijetno božali po obrazu in dokler je bilo dekle tiho, je vse v redu.

Ignoriraj jo. Ignoriraj jo. Ignoriraj jo. "Katera mačka? Tista, katero daviš s svojo magijo ali tista, ki je med tvojimi nogami?" Nedolžne besede, pa ja. Nekaterih stvari preprosto ni mogel ignorirati in vsi na šoli so vedeli, da govori resnico. Preprosto ne mora pustiti nekaterih stvari pri miru in tole s francoščino ni mogel pustiti kar tako. "Hej, kaj pa tvoja mama? Te je že ob rojstvu oblačila v roza ali si se roza že rodila?" Krava. S tem bo pač daleč prišla Skomignil je z rameni. "Ne bodi idiot. Tukaj gor sem bil preden si ti sploh vedela, kje se pride gor. Tako da tvoj izgovor ne vzdrži. Ti pa očitno nisi samo plehka, ampak še neumna. Plastična. Taka, ki jo mora mama na akademijo učiti kako se obnašati, kako sedeti in kako jesti. Prosim te." Jasno kot beli dan mu je bilo, da je šel veliko predaleč, vendar mu je bilo spet vseeno. Kot vedno. "Daj mi ti en dober razlog da te ne skurim dol s strehe. Glej. Tam imaš prostor, zgini tja in se uči kako pravilno držati skodelico, mene pa pusti pri miru." Zavil je z očmi. "Če bi bila glupost mirjena v opekah, bi bila kitajski zid," je komaj slišno rekel, vendar še vedno dovolj glasno, da ga je slišala.

Besede ga že dolgo niso bolele. Kot mali otrok ga je vse bolelo, če mu je kdo dvignil sredinca, potem se je zjokal. Ne več. Preučeval jo je. Iskal je tiste šibke točke človeka in jih izkoristil sebi v prid. Vsi v družini so to delali. Uspešno. Videl je, na njene obrazu je videl, da je zadel točno tam, kjer boli. "Prosim te, Ravenel, ne bodi otročja. Ali naj ti rečem raje vaša visokost. Ker konec koncev se bolj slabo prenašaš z nami, ne? Kaj je problem, da nismo tako dobri kot ti ali kaj? Zato nas preziraš? Poglej... Svojo sliko iz otroštva poglej. Ko si bila majhna, se pač nisi zmenila za to kar oblečeš. No ja, če bolje pogledam... se niti niso tvoji starši." Slike prav gotovo ni imel, ampak to je bil še najmanjši problem. "To bi bil jaz. Kaj pa ti? Nevzgojena vešča? Kje si bila, prekleto, eno leto te ni bilo na šoli? Kje si se kurbala?" Ni se presedal bližje, samo hotel je, da se pobere čimprej izpred njegovih oči in mu da mir, ne pa da posluša ta bullshit. Komaj se je krotil, da ni ničesar izstrelil proti njeni glavi. "Tako je. Ampak za razliko od tebe, moje besede štejejo precej več kot tvoje." Ob njenih naslednjih besedah se ni mogel več nadzirati in planil je proti njej. Prijel jo je za brado in jo s tem prisilil, da ga je pogledala v oči. "Dobro me poslušaj. Vem, kdo si in vem, kaj si naredila. In prekleto dobro pomisli če mi hočeš lagati ali vsem povem vse? Veš kako prekleto dobro znam izsiljevati ljudi. In ne prisili me, da postaneš žrtev. Tukaj sem bil prvi. Prvi. Moj prostor je tukaj, ko hočem stran od vsega. Streha je dovolj velika, da pokrije celo šolo in ti mi tukaj težiš zaradi enega pofukanega mesta?" Med govorjenjem se mu je roka ogrela in na bradi se je delala opeklina. "Nisi stara pet let. Jaz pa tudi ne. Ker pri pizdi materni, sploh ne veš, zakaj sem takšen kot sem."