Pomol

Število prispevkov : 186 Your age : 26

POMOL

Dolg pomol ob jezeru, na katerem študentje radi ležijo ali sedijo. V toplejšem delu leta s tega pomola študentje tudi skačejo v jezero in se pri tem neizmerno zabavajo.

Število prispevkov : 38 Your age : 32

For amazin HEAVEN:

Les je škripal pod njenimi nogami in veter ji je rahlo mršil lase, ter se igral z njimi. Toda ni je motilo. Uživala je v tem ko je čutila rahel piš na tilniku in se prepuščala sončnim žarkom. Danes jih ni bilo veliko. Ravno prav za Amy, ki ni marala preveč sončnih dni. Danes je bil pomol presenetljivo miren. Veter je kodral mirno gladino jezera i nslišalo s eje kako majceni valovčki udarjajo ob stebre. Kkašen užitek bi se bil zdajle spremeniti v tigra, se močno pretegniti in samo poležavati na soncu ter izkoristiti prosto uro. Ampak ni bila ranvo prepričana, da bo pomol zdržal. No mogoče pa bi bilo vredno poskusiti. Sicer je vedela, da veliko tvega ampak se bo že izmazala. Bila je mojstrica v tem. Na prejšnji navadni šoli se je namreč veliko zatekala k alkoholu od pijanosti tudi kaj uničila. Ampak vedno se je izmazala. Bila je preprosto preveč očarljiva, da bi ji lahko kdo dal ukor. Ja slišalo s eje nenavadno ampak ravnateljic aje bila hude boje, ko se je bojevala z Amyjinimi očmi. Ob tem spominuu je Amy kotičke ustnic raztengila v nasmeh in kar naenkrat skočila. Tako kot tiger skoči na plen. In res tam ni več stala Amy, temveč prelep sibirski tiger ki je na široko zazehal in se pretegnil. S svojimi modrimi očmi je preletel vso širšo okolico in se prepričal da ni nikogar. Nato je svojo veliko bleo glavo nagnil in pogledal proti tacam. Ni kaj, pomol je bil zares trden. Tako se je Amy ulegla in glavo položila na tace. Sonce je prijetno grelo njeno dlako in od ugodja je zapredla. Zaprla je oči in s eprepustila melodiji vode, ki je enakomenro udarjala ob gladino. Veter je vsake toliko časa nežno zapihal in bilo je popolno. Čas je mineval ampak ni minilo dolgo, ko je zaslišala zvoke premikajoče se trave. Nekdo je prihajal. Kmalu je les zaškripal pod nogami te osebe in ta oseba se je ustavila. Amy je bila prelena, da bi se hitro spremenila nazaj ali pa vsaj odprla oči, da bi videla kdo jo gleda. Pa ji ni bilo mar. Naj začne kričati, naj pokliče vs eosebje. On bo uživala. Ampak oseba ni spustila nikakršnega zvoka in če Amy ne bi izrazito čutila njene prisotnosti, bi že pomislila ,da je odšla. Dobro, zdaj pa dovolj, si je mislila. Premagala jo je radovednost in odprla je oči ter vstala. Nato s eje obnrila proti osebi in široko zazehala. Tako je sedla in se z vleikimi modrimi očmi tigra zazrla v temnolaso dekle, ki je stalo nasproti.

Število prispevkov : 799 Your age : 29

>>Much as you blame yourself, you can't repent for the way that you feel
for amy;* - around 507 words - oprosti, ker si morala tolko časa čakat na odgovor

Ne, ne, ne, ne, ne, ne! Heaven se je iz sanj zbudila z glasnim krikom. Sedla je na posteljo in si obraz zakopala med dlanmi. Ni se počutila vredu, sploh ne. Vsako noč so jo mučila nočne more in zjutraj se je vedno zbudila s krikom, vsa zadihana. Odkar je izvedela, da je celotno njeno življenje laž, ponoči ni mogla spati, ni imela miru. Mučile so jo težke misli, da ji je mati lagala, da ni samo navaden človek, za katerega se je izdajala. In vse to, da bi me obranila pred nečim? Ja, pa kaj še! Že prej je bila razočarana nad svojo materjo, sedaj pa še toliko bolj. Preprosto ni razumela, zakaj je ne sprejme, če je enaka kot ona. Kakorkoli, Heaven je s stvarmi mogla priti do dna. Ni hotela več biti nevedna mala punčka. Stvari bo vzela v svoje roke! Na prepovedanem oddelku knjižnice je že bila, ampak tam ni našla ničesar pametnega. Pravzaprav ni našla prav ničesar o svoji družini, nič uporabnega, kot da bi celotne knjige o njenem potomstvu zabrisali stran. Če bi le lahko priklicala svojega prednika in se pogovorila z njim. Ampak na žalost so vsi mrtvi. Takrat jo je prešinilo. Uporabniki sence lahko prikličejo in vidijo duhove! In kot nalašč, si je bila Heaven z eno uporabnico sence kar precej blizu, lahko bi rekli, da je bilo to dekle eno izmed redkih prijateljev naše Heaven. Hitro je skočila iz postelje, ter si zvlekla oblačila na sebe, na hitro počesala, ter se naličila. Čeprav se ji je mudilo, si ni smela privoščiti pohoda zunaj z izgledom kot strašilo.

Razmišljala je, kje bi Amy lahko našla. V takšnem času rada sedi na pomolu. Torej se je Heaven namenila ravno tja – na pomol, ki je bil obsijan z gorečim soncem. Veter je rahlo pihljal, da ji je razmršil lase, ampak to Heaven ni motilo. Ravno nasprotno, preprosto je oboževala, ko se ji je veter zapletel med lase. Heaven pa Amy ni našla v svoji »naravni obliki«. Na deskah pomola je ležal velik beli tiger, zato se je Heaven namuznila. »Ne bi se raje preobrazila nazaj v človeka? Pogovoriti se moram s teboj in pogovarjanje z živaljo ni ravno prijetno.« ji je dejala, s sarkazmom v glasu, ampak se za to ni pretirano menila. Amy je že dobro vedela, da sarkazem v glasu je večna stalnica črnolaske. Po turško se je vsedla poleg belega tigra in čakala, da se preobrazi. Strmela je v njene oči, ampak se je ni bala. Saj je vendar bila njena prijateljica in Heaven jo je v podobi tigra videla že stokrat. »Poslušaj, potrebujem pomoč. Vem, da ste uporabniki sence sposobni priklicati in videti duhove. Rada bi priklicala enega izmed mojih prednikov in se pogovorila z njim. Družinske zadeve pač. In ti si edina oseba na katero se lahko obrnem.« ji je dejala, z rahlo zmedenostjo v glasu. Redkokdaj je prosila koga za pomoč, težave je namreč vedno reševala sama. Ampak tokrat je čutila, da bo Amy še presneto potrebovala in je ona edina, ki ji lahko pomaga.

Število prispevkov : 38 Your age : 32

Take a chance. Because you never know how something could turn out to be.]

(for heaven-around 800 words-ni blema +sori za use to nakladanje, sam da ti usaj mal dalš odgovorim, da ne boš dobivala kratkih postov.)

Heaven Renard Lefevre. Le kaj bi ona iskala ob takem času na pomolu? Amy je počasi stegnila jezik iz ust in se obliznila po gobčku, s čimer je izrazila zanimanje, za večjo jasnost pa je dekletu pred sabo namenila radoveden pogled. S Heaven sta bili prijateljici, zanjo ni vedela ampak za Amy je bila najbližja. Edina, k ibi ji lahko razkrila čisto vse, edina, ki jo je spustila v svoj neprebojni zid, ki ga je imela skrbno in natančno zgrajenega okoli sebe. Imeli sta kar nekaj skupnih lastnosti, zatorej Amy ni videla razloga, da ji ne bi zaupala. Obe je družina prevarala in izločila, obe sta bili zadržani zase in nista k sebi spustili nikogar. Obe sta bili arogantni in sarkastični toda na zunaj ospupljivo privlačni. Oh, pa pustimo zdaj to. Kljub sarkazmu v prijateljičinem glasu, ki bi ji ga vsaka druga zelo zamerila, saj večina tistih tipičnih deklet ni marala, da bi jih prijateljice obravnavale s takim tonom glasu, se je Amy samo zarežala. Pri tigru je sicer to izgledalo čudno ampak Heaven je že vedela kaj pomeni. In res je poleg črnolaske v hipu enako po turško sedelo dekle, z dolgimi rdečimi, skoraj oranžnimi lasmi, ki si jih je samo brezbrižno potisnila prek ene rame in se muzajoče se začela na prst navijati pramen. Z enakim sarkazmom, kot ga je prej pri njej uporabila Heaven je odgovorila:
"No potem pa bi morala študirati govorico z živalmi, draga moja."
In ji v velikem nasmehu pokazala vrsto ravnih belih zob. Vedela je da bo njej Heaven zamerila ravno toliko, kot je ona njej. Nič. Bili sta navajeni druga druge ampak to temo z enakimi lastnostmi smo obdelali že prej, zatorej se lahko posvetimo dekletoma na pomolu. Amy se je še vendo z nasmehom zazarla v temnolasko poleg sebe z lepimi modrimi očmi in čakala da nadaljuje. Kot kaže se Heaven res ni marala pogovarjati z živalmi, saj se je njen obraz malce razjasnil, ko je končno zagledala Amy v človeški podobi poleg sebe. Saj ne da je bila kdaj videti posebej vesela. Čeprav bi ji nasmeh pristajal, s eje tako kot Amy večino časa držala resnobno in ni veliko govorila. Da pa omenimo še to, da je bila Amy vesela, ker se je Heaven ni bala. Res je sovražila, ko so jo učenci gledali, kot da bi pravkar na akademijo stopil kakšen duh. Nikomur ni namreč hotela nič hudega, še najmanj pa je nameravala koga ubiti. Čeprav je tigra gnal njegov lovski nagon se je Amy vedno zadržala in se samo lenobno sprehajala po akademiji in njenem posestvu. Raje po posestvu, ker profesorji niso bili najbolj zadovoljni. če so na hodniku zalotili veliko žival in sploh če je bil to učenec. Kaj hitro bi se spet znašla v ravnateljičini prisarni. Ob Heavininem naslednjem stavku se je njen ležerni se, rahlo režeči obraz spremenil v osuplega in izpustila je pramen las, ki ga je vse doslej vztrajno in pridno navijala na kazalec. Heaven jo je pravkar prosila za pomoč? Dekle ki nikoli ni nikomur pustilo da bi ji kdo pomagal, posegel dežave. Dekle, ki...Amy nehaj! Se je pri priči nadrla v glavi in hitro zaprla usta, ki so se v presenečenju razprla. Če ima njena edina prava prijateljica težave ji bo pomagala, pa če je to zadnje kar bo storila. Sicer je bila zadržana in arogantna ampak samo na zunaj. Za osebe, ki jim je lahko zaupala je naredila vse. In sploh pa za Heaven, ki jo je imela poleg svoje babice najraje. Bila je namreč edina oseba, ki jo je docela razumela. Prisluhnila je še naslednji polovici stavka in se zamislila. Torej je potrebovala pomoč, na območju družine. To je bila precej občutljiva tema za Amy, ker jo je vendo spomnila na njeno. Skremžila se je ampak vedela je da ni Heaven nič na boljšem. Tudi v tem sta si ibli podobni. Vedela je da Heaven hudo trpi zaradi svoje in nameravala je pomagati, da ji bi vsaj malo lažje. Počasi je pokimala in pogled z neke krošnje premaknila nazaj na Heaven, ki jo je pričakujoče in napol upajoče gledala. Skomignila je.
"Prav, ni problema. Povedati boš morala še koga točno bi rada. Drugače sva pred precej velikim problemom."]
Amy je bila drugačna od drugih uporabnikov sence, ki so jim šli duhovi okoli njih na živce in jim je bila ta lastnost odveč. Niti pomislili niso, kako koristna je bila lahko. Amy se je namreč lahko pogovarjala z njimi in rada se je. Bili so njeni prijatleji, ki jim je zaupala vse in poslušala je o njihovih preteklih tegobah, ki jih niso zaupali nikomur. In ker je ona pomagala njim., so oni pomagali njej. Kolikor so vedeli, so jo učili o njenem elementu in vsake toilko čas aje katerega od njih poslala malo po akademiji, d aje bila na tekočem z vsemi informacijami in je lahko kogarkoli poteptala npr. v besednem dvoboju, ki na akademiji niso bili redki. Pa pustimo zdaj to. Zazrla s eje v Heaven, čakajoč na njen odgovor.