ČAROBNI STOLP
Magični stolp je z leti izgubil svojo popularnost. Zdaj zanj ve le nekaj izjem, ki rade raziskujejo šolo. Kaj je sploh tako magičnega na tem stolpu? Zgrajen je iz kristalov, ki naj bi pozitivno vplivali na vsakega, ne glede na njihov element.

~All is vanity, nothing is fair.~
--------------------------------------
voila william :3 around 650. a bit...odd.

Po celotnem stolpu se je zaslišal top zvok brce v zid, trenutek za tem pa plaz kletvic. Evelyn se je besno sesedla na tla ob zid in iztegnila bolečo nogo. Lahko bi vedela, da brca v te kristalne stene ni najbolj pametna ideja, a v njenem razpoloženju razmišljanje pač ni bila njena močna točka. Glavo je utrujeno naslonila na steno in nekaj časa le opazovala žarke, ki so se pod vsemi možnimi koti odbijali od rahlo lesketajočih zidov. Stolp je slučajno odkrila nekje na polovici prvega letnika, ko je iskala prostor za vajo. Za obvladovalca ognja ni bila nobena soba zares primerna, saj so praktično v vsako vsilili nekaj lesenega. Popolnoma ignorirajo potrebe svojih učencev. Na srečo je odkrila ta stolp, ki je ne le bil prazen vseh nadležnih predmetov, še ogenj se je od zidov odbijal na nadvse interesanten način. V knjigi o šoli je kasneje prebrala neko bedarijo, da bi naj kristali pozitivno vplivali na obvladovalce, a tega ni še nikoli opazila. Roko je premaknila do svoje torbe in iz nje potegnila cigareto, ki se je nato kar sama prižgala. Občasno jo je iz navade še kar prižigala z vžigalnikom, a tu vedno bolj redko. Konec koncev ji ni bilo treba. Nekaj časa je še sedela na tleh, nato pa se je počasi dvignila in globoko vdihnila. Zadnje par dni je testirala neko novo ofenzivno stvar, ki jo je našla v eni izmed knjig doma. Če bi to znala obvladati, bi bil to kar precejšnji uspeh. V osnovi je najprej šlo za stvarjenje večjega plemena iz niča, ki bi nato dobil neko obliko, idealno katerokoli, obvladovalec bi pa nato nadzoroval pot in hitrost plamena. V knjigi je izgledalo tako prekleto preprosto. Do zdaj je že obvladala stvarjenje plemena, za nekaj časa se je celo oblikoval, takoj ko je pridobil na hitrosti je pa pobezljal in oblika je šla v nič. "No, še par poskusov," si je rekla in ogorek do konca sežgala. Kot že mnogokrat prej se je pred njo pojavil ogromen plamen, ki se je vil proti visokemu lesketajočemu se stropu. Pa naj bo kača. Z napol priprtimi očmi je opazovala spremembo plamena v dolgo gorečo kačo, nato pa z rahlimi premiki roke začela stvar usmerjati. Idealno mi še roke nebi bilo treba premikati. Po parih trenutkih je kača že kar hitro krožila med stropom in tlemi, dokler se ni prednja polovica odcepila in zbezljala nekam v smer vrat. "Sranje," je šepnila in tisti del, ki ga je še imela pod kontrolo zabrisala skozi okno, kjer je izginil. Hitro je stekla proti vratom, ravno da je slišala kletvice nekega človeka, očitno moškega spola. Ojoj. Hitro je pogledala navzdol in videla postavo, ki se je stiskala ob zid, ter poblaznel plamen, ki je krožil po celem stopnišču. Ko se je spet dvignil do njene višine je nekako prevzela kontrolo in plamen zmanjšala do velikosti, ko ga je lahko varno poslala skozi okno. Tisti človek se je očitno vseeno odločil, da bo prišel gor, saj je za seboj zaslišala presenetljivo znan glas. Sunkovito se je obrnila in za seboj zagledala Williama. "Kaj pa ti tu?" je presenečeno vprašala. Poznala ga je s tistih srečanj starih družin obvladovalcev, ki se jih je redno udeleževal in tudi organiziral njen ded. In nanje seveda zvlekel celotno družino. Običajno se je na smrt dolgočasila in posledično konzumirala velike količine alkohola, kar se je pa skoraj vedno končalo v prepiru z enako pijanima bratoma. Če se je prav spomnila, je bil William na teh prireditvah običajno v istem stanju kot ona sama. Glede na dedove razlage so bili družina obvladovalcev sence. Precej zanimivo, Barthesovi so tradicionalno pokrivali različna področja. Čudno, da ga ni še nikoli videla na šoli. V enem letu bi ga že morala. "Oprosti za tisto prej," se je rahlo v zadregi nasmehnila. Ni ji bilo preveč všeč, da jo je nekdo videl med spodletelimi treningi. No ja. Kar bo bo. Verjetno se še sam spomni svojih začetkov malce bolj težavnih stvari.

I live for the nights I can't remember, with the people I'll never forget.

~For Evelyn ;* ~971 words. ~Vem velik je, sam proooosim ne mi odgovor z takim spisom ko sm ti js. Bil je slučajni navdih in slučajno nakladanje. Oblubim da se ne bo ponovil

Megla je postajala veliko gostejša. Lepša in bolje je zakrila vsako postavo na tem pokopališču. Škoda, ker ni bilo teme da bi bilo videti realnejše in upajmo strašnejše. Zdaj je bila ura ravno takšna da je bila megla videti že čisto umetna in vsako, vsaj malo, izkušeno oko bi ugotovilo da je le predmet že malo bolje izurjenega oblikovalca sence. A vseeno. Megla je bila megla in ni spadala na pokopališče, zato so se osebe, ki jih je prej tako elegantno prekrila, začele razburjati. Če je to dovolj blaga beseda. Nek obvladovalec zraka je meglo začel celo odganjati v gozd. Tega pa Will že zaradi svoje izjemne tekmovalnosti ni smel dopustiti. Uprl se je veliaknski moči zraka in tako počasi ovijal moškega v že počasi sive sence. Takrat pa ga je odneslo v drevo. Ko si je po sekundi opomogel je pred njim stala ravnateljica ter ga strogo gledala. Njen pogled je povedal vse in z njo se ni bilo pametno prerekati. Z nekaj gibi je odgnala meglo in rešila ubogega, že skoraj zadušenega, moškega, ki je od šoka kričal kako bo tožil vse na tej akademiji, potem pa je počasi začel odhajati in z sabo ej začel vleči še vso svojo družino. Za Willa bi bil precej smešen prizor, če ne bi pred njim stala ona."Nikoli veš si ne dovoli česa takega gospodič Thompson. Obvestila bom tvoje starše, ti pa se jutri pred poukom oglasi v mojo pisarno. Za zdaj pa.. Če misliš vaditi, vadi v čarobnem stolpu." je rekla z resnim glasom in k kretnjo roke takoj pokazala v kateri smeri je. Will sicer še ni bil tam a zdelo se mu je zanimivo odkrivati kaj se skriva še v akademiji, kljub temu da je bil tukaj že tri leta približno. Ravnateljičin neučakani pogled ga je spodbudil da je skočil na noge."Oprostite za nevšečnosti." Se je tiho opravičil in potem z dolgimi koraki začel stopati proti izhodu. Takoj ko pa ej prišel za vogal je hojo malce upočasnil. Očeta bo klicala! Mu je ves čas oznanjalo v mislih. Tega ni smela, saj ga bo drugače spet imel na grbi. Ob kletvicah v vsemogočih jezikih se je počasi premikal v smeri, katero je le na grobo pokazala. Ampak našel pa je. To je ugotovil takoj, ko je opazil manjši stolp ki se je skoraj dobesedno svetlikal in naravnost bodel v oči. Sicer skrit med drevesi ej bil še vedno dobro opažen a Will tja ni hodil zaradi.. No ja ker nikoli ni bilo potrebe. Približal se je vratom, ter jih z pomočjo sence počasi odrinil in ko je vstopil, tudi za sabo zaprl. Razgledal se je po malem temačnem kotičku, ki je bil ravno pravšnji zanj, a radovednost, kaj je zgoraj da se tako blešči, mu kar ni dala miru. Po približno dveh stopnicah se mu ni več dalo gor lesti po človeško. V nekaj sekundah je bil raje panter, ki je v enem samem skoku raje preskočil kar 5 stopnic. Ampak hoja gor ni bila precej zanimiva, zato si jo je sam malo začinil. Mačka se je odrinila od stene, se 'odbila' od stropa ter pristala na eni izmed številnih okenskih polic. Tako je bila pot navzgor veliko bolj zanimiva in hitrejša. Še par podobnih skokov in je že bil pri skorajšnjem vrhu ko je zaslišal človeka in prasketanje ognja. Hitro se je spremenil nazaj v človeka a to ga je terjalo trenutek nepozornosti. Takoj ko se je spet navadil nog je bil le meter od njega oddaljen velikanski plamen ognja. Will je dvakrat zamežikal in ogenj bi lahko butnil naravnost vanj, če se Willu ne bi uspelo skloniti in tako za las uiti temu hudiču. Kletvice ki jih je povedal napoti sem je tokrat glasno povedal da bi jih oseba ki je imela ogenj pod kontrolo le slišala. A ni mogel kar čakati na tleh da bi mu kdo pomagal. Zato je skočil pokonci. In to ej bila le še ena napaka saj se je ogenj zdaj vanj hotel zaleteti od zadaj. In tukaj so se spet pojavili športni refleksi. V sekundi se je pritisnil ob steno in ogenj ga je spet za las zgrešil. Ker pa pomoči ni bilo videti je torej moral sam ukrepati. Okoli ognja so se ovile temne sence ki bi lahko z lahkoto popivnale ves kisik a ga niso. Le ogenj so odvrnile stran od tarče, torej Willa. Komaj uspešno a to ni bilo važno saj se je takrat na hodniku prikazala postava. Lastnica ognja, ki je kaj hitro prevzela stvari v svoje roke. Zmanjšala je velikansko kepo ter jo poslala skozi okno, kjer se je porazgubila v zraku. Will je malo bledega obraza pogledal k osebi ki ga je napadla a nenamerno. Vsaj to. Nad njo pa je bil presenečen. To je bila Evelyn. Kaj pa je ona počela na akademiji? Vedel ej da je obvladovalka saj jo je večkrat videl na eni od tistih dolgočasnih prireditev. Ni pa vedel da je bo prišla ravno na to akademijo. Nikoli ni kazala zanimanje za ničesar drugega kot alkohol in prepiranje z bratoma. Ravno tako kot Will. Le da se ta ni prepiral pač pa napil in po petih minutah odšel z eno izmed njenih sorodnic v eno od sob. Ampak ni hotel razmišljati o tem, kaj se bo zgodilo ko izve zato se ji je približal."Poskušam preživeti.« ni bilo mišljeno nesramno kot bi sprva vsak razumel. Le hecal se je, kar je podkrepil še z nasmehom."Pa ti? Me poskušaš ubiti?« jo je vprašal a je vedel da ji le ne uspeva narediti oblikovalskega plamena. Njemu se na začetku tako ali tako ni nič posrečilo. Za pravo zgubo se je imel."Nič hudega. Vsakomur se lahko zgodi.« jo je hitro potolažil in se tudi sam v rahli zadregi nasmehnil."Upam da te nisem zmotil. Lahko grem.« je hitro rekel po minuti tišine in se že obrnil.

~All is vanity, nothing is fair.~
--------------------------------------
končno mi je ratal ^^ damn ta faks :3 500 in še neki semizdi ;D

"Cilj vseh, bi rekla," se je kislo nasmehnila Evelyn in še kar stala pri oknu kot pribita. Še kar ni verjela, da je tu dejansko nekdo poznan, iz njihovih krogov. Zdelo se ji je, da se je večina šolala doma, kot njena brata. In zraven hodili še na navadne univerze. Še bolj čudno, kot to, da je sploh tu, se ji je zdelo, da ga še nikoli ni videla. Očitno je imel vsa predavanja v popolnoma drugi stavbi. S hitrim mežikom se je spet zbrala in celo ujela njegov naslednji komentar. »Kako si vedel!« se je zaigrano prijela za srce. "In moje krinke je konec," se je namuznila in s torbe potegnila cigareto, ki se je prižgala že ob dotiku "Mja, vsakomur. Meni se naj nebi," je zamrmrala. Ko je prišlo do lastnega obvladovanja elementa je bila grozen perfekcionist. Kako bodo kdaj kaj dosegli, če še tega ne zna normalno izvesti? Glas, ki je sumljivo spominjal na maminega, je v njeni glavi odmeval z besedami, da je do sebe prestroga. Rahlo namrščeno je naredila dolg poteg dima in se zazrla skozi okno. S te točke je imela razgled po celotnem območju akademije. Nekje daleč na robu je že lahko videla drobne hišice… normalnih ljudi. Včasih se je spraševala, kako oni gledajo na ta kraj. Če kdaj dejansko hočejo svoje nesposobne otroke prijaviti sem. Upam, da ne pridejo preblizu. Ob misli na to se je rahlo stresla, nato pa hitro zbrala. "Ostani," se je rahlo nasmehnila. "Nimam več dovolj energije za kontrolo plamenov takšne velikosti," je zamahnila z roko in se namrščila. Cigareto je ponovno dvignila k ustnicam, nato pa pogled dvignila k Williamu. "Nekaj me zanima. Kako, da se nama v tem letu, kar sem tu, sploh ni uspelo srečati?!" ga je vprašala. Sicer je bilo to bolj retorično vprašanje, a res jo je zanimalo kje se je potikal. Sploh se ni spomnila kje in kdaj ga je nazadnje videla. Zdelo se ji je, da je bilo to na hitro na eni od prireditev, ki jo je organizirala neka obvladovalka vode. Videla ga je odhajati, ko se je z natakarjem prepirala o steklenici šampanjca. Iz nekega razloga je vodena trapa omejila konzumacijo alkohola, kar se pač ne spodobi. Vsaj če želi obdržati kaj gostov. No, saj sem kasneje stopila eno od njenih grdih ledenih skulptur na glavo svojega brata, ups. Ob spominu na to je komaj zadržala smeh, a se nekako uspela zresniti. "Včasih se sprašujem zakaj natančno nas vlečejo na te dolgočasne stvari. Najbolj žalostno je, da sem z večino prisotnih v sorodu. Kaj naj sploh počnem?" je zavila z očmi. Razen napol pobijem s svojima bratoma. Čeprav to počnemo tudi doma. Alkohol res zvleče…najboljše z nas. Začutila je začetke glavobola, ki so običajno nastopili po takšnem upadu energije. Dvignila se je na okensko polico in nekako udobno nadomestila, nato pa s torbe potegnila eno od vrečic, ki jo je še kar imela z ene od zabav. Travo je previdno začela drobiti na list papirja. "Boš?" je ošinila Williama. Za dve osebi bo potrebno še malce dodati.