Mati mi je lagala?! Lagala mi je?! Tako se je na očetove besede odzvala Heaven, ki je kar mislila, za kaj vse skupaj se gre. Oče ji je pravkar povedal, da mati ni samo to za kar se izdaja in da za Heaven ni želela takšnega življenja. Torej to pomeni, da je mati obvladovalka? A oče ni niti besedice pisnil, ter tako hitro kot je prišel na obisk, tudi odšel. Heaven je obupano zavzdihnila. Le kaj ji prikriva? In zakaj si ne želi iste usode? Kakšne usode? Se mogoče gre za boje med ljudmi in obvladovalci. In, ali je mati zares obvladovalka, ali pa se moti? In če je, kakšni element obvlada? Nikoli je ni videla, da bi kadarkoli nadnaravno uporabila kakšen element. Ko pa je Heaven prvič uporabila zrak in se nato razkrila staršema, je mati ponorela. Sprva je Heaven mislila, da zaradi tega, ker se boji, da ji bo kaj storila, ker je samo navaden človek. Ampak, ali se mogoče za tem skriva še kaj več? Heaven ni vedela, ampak zabičala si je, da mora izvedeti. Ne bo ostala nevedna, to ni bilo v skladu z njenim »vsevednim« karakterjem. Vedno je morala vse vedeti, ker pa se je tokrat nanašalo na njo in družino, je potreba po poizvedbi postajala vedno močnejša. Zato je stvari vzela v svoje roke in se namenila v knjižnico. Knjige so ji vedno razkrivale čisto vse, ampak tokrat je vedela, da za svojo preteklost ne bo izvedela iz »navadne« knjižnice v akademiji, temveč se mora pretihotapiti na prepovedan oddelek, to pa naj ne bi bilo težko, kajne?

Torej, Heaven se je izmuznila po hodniku, do drugega nadstropja in se ustavila za vogalom. Težka lesena vrata so kar vabila, naj vstopi, ampak s kotičkom očesa je opazila stražarja. Moram ga zamotiti. V glavi si je že skovala idejo in jo kmalu tudi uresničila. K sebi je priklicala zrak in kot orkan je butnil skozi zastekljene šipe, da se je steklo razbilo na tisoče drobnih koscev. »Prekleto, obvladovalci zraka zopet vadijo na dvorišču, jaz pa moram za njimi pospravljati!« se je stražar razjezil, ter izginil za vogalom na drugem hodniku. Takrat se je Heaven tiho prihulila k tlom in stekla do masivnih lesenih vrat. Še malo zraka je potrebovala, zato ga je priklicala k sebi in zrak je zdrsnil v ključavnico, ki se je obrnila. Vrata so se z zamolklim udarcem odklenila in Heaven je lahko vstopila. Vrata je za seboj zaprla, s stražarjem bo ponovno opravila nekoliko kasneje. S prsti je začela podrsavati po zaprašenih knjigah na policah. Po nekaj časa iskanja in branja knjig je obupala. Tukaj ne bo našla ničesar. Že je hotela oditi, ko je zopet zaslišala odpiranje vrat in težke, ampak spretne korake. Kaj za vraga?! To ne more biti človeško. No, pa saj tudi sama ni bila čisto navaden človek. Obrnila se je, da bi poiskala prišleka, a ni bilo videti nikogar. Zopet se je obrnila in takrat med policami zapazila bleščeče oči.

V trenutku samoobrambe je k sebi priklicala zrak, da se je ovil okoli nje in jo tako lebdečo premaknil nekoliko naprej k »bleščečim očem«. Sedaj je dvignila roko in zrak poslala nad zverjo, tako da je pravcati mali orkan poletel proti zveri in jo odnesel, ter zabil v steno, pet metrov stran. Zver, ki je sedaj ležala na tleh se ji je zdela presneto znana. Stekla je bliže k njej in jo hladno pogledala, dokler se ni spomnila. Bilo je nekega večera na jezeru pri akademiji. Tako kot vsakič, si je privoščila nočne izhode, dokler jo ni nekdo napadel. Bil je uporabnik ognja, močan uporabnik ognja, in Heaven je nepričakovano ovil v plamene, da je glasno zakričala. Ni se mogla braniti, saj je prestajala strašanske muke. Takrat pa jo je nekdo odrešil. Črn panter je skočil na uporabnika ognja in ga dovolj zamotil, da se je Heaven rešila plamenov. Uporabnik ognja je zbežal, a Heaven je spomin ostal za vedno. Gledala je črnega panterja na tleh, ki se je spreminjal v svojo prvotno obliko – človeka. Čeprav ji je mladenič rešil življenje, tega ni hotela priznati. Noben ne reši življenja Heaven, sama bi se lahko rešila! Ostro ga je pogledala in hladno izdavila: »Oprosti za to. Mislila sem, da me nekdo napada.« Toliko dostojanstva pa je le premogla, da je vedela, kdaj se mora opravičiti. Čeprav je bila trmoglava je vedela, da s svojim elementom ne sme kar tako udrihati vse naokoli.

Ob mladeničevi šali je Heaven samo zavila z očmi. Preveč je bila pretresena, da ga je videla in našla prav tu. Tisti dan, ko ji je fant rešil življenje je hotela potlačiti globoko v spomin. Ni vedela kdo je in tudi ni hotela izvedeti. Ampak sedaj je bil tu, klečal na tleh in Heaven ni vedela kaj naj stori. Izdala se mu ne bo, nikoli. Preveč je bila preponosna za kaj takega, da bi mu priznala, da ji je v resnici rešil življenje. Poleg tega pa bi se seveda lahko sama rešila. Ne potrebujem pomoči. Ob njegovem zaskrbljenem tonu se je namrdnila in zopet zavila z očmi. »To je samo zaradi čudne svetlobe. Dobro sem.« mu je mrmraje odgovorila in pogledala proč. Ponudila mu je roko, da je lahko vstal, ampak že v naslednjem trenutku ji je bilo žal. Fant je več kot očitno buljil v njene prsi in Heaven tega ni dobro prenašala. Na živce so ji šli takšni fantje, ki niso imeli olike. Pravzaprav pa so Heaven na živce šli prav vsi fantje, brez izjeme. Do njih ni gojila nikakršnih čustev in se jih na daleč izogibala. Enkrat se je zaljubila in se takrat močno opekla, zato si je zabičala, da bo živela brez čustev. No, vsaj tistih močnih čustev, kot je ljubezen. Ko je še kar naprej buljil v njene prsi, je Heaven ukrepala. Primazala mu je zaušnico, tako da se je poznala rdeča sled dlani na njegovem obrazu. »Ne, ne poznava se in takšnih perverznežev tudi nočem poznati!« mu je zasikala nazaj, ko jo je končno pogledal v oči. Sedaj je Heaven dvignila obrvi in se zopet oglasila: »Pa ne reči mi, da ti dekleta to pustijo, da bi kar neokusno buljil v vse mogoče predele. Zares ponižujoče.« Pravzaprav ni vedela zakaj se razburja in od kje ji takšna čustva. Po pravici je bila zmedena, saj ni vedela kako naj se obnaša okoli tega fanta. Če bi ga spoznala tako na hodniku pred njim ne bi imela treme, ampak dejansko po tistem dnevu, se pred njim ni počutila ravno prijetno. Le kdo pa bi se? Verjetno tiste romantične dušice deklet, ki so hrepenele po viteških dejanjih. Ampak Heaven ni bila taka, že dolgo časa ne. Včasih je to oboževala – romantiko in vse, ampak zdaj se ji je že ob misli na to obrnil želodec. Zopet se je ostro zastrmela v fanta in čakala na njegov odgovor. Ni ji bilo mar ali je bila osorna, neprijazna, takšna je bila pač Heaven. V takšnih trenutkih je odreagirala tako in mogel si jo sprejeti. Imeti cel paket ali pa nič. To je bila njena zadnja misel, dokler si na obraz zopet ni nadela brezbrižno masko, ki na obraz ni spuščala niti trohice čustev. "Heaven Renard Lefevre." se je še predstavila, saj je premogla še toliko olike, ampak roke mu vendarle ni podala.