To lovely Hannah;*

Kathryn je stresla svoje goste lase in si jih skušala popraviti v čop. Vendar ji to nikakor ni uspelo, zato se je na koncu odločila, da bodo spuščeni, nekoliko razmršeni lasje tudi v redu. Pa tudi danes ni bila razpoložena za krotenje svojih las. Razpoloženje se ji je v zadnjih dneh nenehno menjalo in tako je en dan bila popolnoma vesela, ter v rožicah, drug dan pa je lahko že kuhala mulo in napela kakšnemu prvošolčku. Pa saj nisem butast obvladovalec sence! Zgrozila se je nad tole mislijo, saj je sence prenašala le takrat kadar je morala. Takrat kadar so jo vrhovni zaposlili da jim pomaga, ker je pač njihova mentorica. Včasih si je Kathryn že pošteno želela vse skupaj pustiti in odkorakati iz akademije. Ampak se je vedno znova in znova vračala in morala je priznati, da jo na akademiji nekaj privlači. Še vedno ni razrešila vseh skrivnosti, ki se skrivajo v prav posebnih kotičkih akademije in to jo je vedno bolj žgalo. Bila je namreč izredno trmasta oseba, ki je vedno vztrajala do konca. Ni se menila za to kakšna skrivnost akademije bi bila lahko razrita in ni se menila niti za to, če ji bo škodovala. Le želela je vedeti prav vse.
Odkorakala je po hodniku v tretjem nadstropju in visoke petke so glasno odmevale po mrzlih kamnitih tal. Ko se je približala prav posebnemu predelu akademije, je kmalu začutila bolj toplo ozračje. Spomnila se je svojih poletnih dni v otroštvu, ki jih je štela med svoje najljubđe trenutke. Še posebej tisti trenutek, ko se je skupaj z bratom in bratrancem podila po travniku in se igrala skrivalnice. že takrat je bila dobra v raznih igrcah in uživala v manipuliranju z ljudmi. Sedaj se je končno spomnila na bratranca Jasona in da mu mora predati sporočilo. Majhen košček pergamenta je vzela iz žepa, ter ga razgrnila. Že stotič ga je prebrala in vedno jo je sporočilo razjezilo. Zmečkala ga je, ter ga stisnila v pest, ter nekaj trenutkov tako stala. Nato pa ga je zopet vtaknila v žep, ter odkorakala naprej. Zavedla se je, da toplota prihaja od sončnega okna in še sama nevedoč zakaj, se je preprosto vsedla na majhno klopco. Ležerno se je naslonila, ter zaprla oči. Oboževala je, kako ji sončni žarki ljubkujejo obraz. Iz prijetnega trenutka so jo predramili težki koraki in Kathryn je odprla oči. Opazila je dekle, ki ji je bilo znano. "O, lučka, veseli me da te vidim. Ni to tvoje področje? Saj veš - sonce, romantika, ljubezen?" se je ponorčevala iz nje, ter se namuznila.

»Seveda. Bom, brez dvoma. Prav. Na svidenje.« je Hannah končala svoj pogovor z vrhovi šole. Podali so ji nekaj nasvet, dodali nekaj pripomb, priporočili nekaj učencev, in podobno. Vse skupaj so ji že poslali po mailu, pa so morali še enkrat ponoviti, saj se je njena mentorska doba šele začela. In ni bilo prvič, da je podvomila vase. Biti mentor na tako prestižni akademiji, kot je bila tale, ni bilo kar tako. Mogoče za Kathryn, ki je bila na tem mestu že precej dlje. Kako naj pomaga učencem pri vsem kar jo prosijo, če pa še svojega življenja nima čisto v vajetih? Kot uporabnica, ne, kot mojstrica, elementa svetlobe je lahko videla v prihodnost in jo celo delno spreminjala. Prihodnost vseh, razen svoje. Ta pa jo je najbolj zanimala in na to bi najraje vplivala. Vedela je, da bo svoje težave z lahkoto potisnila na stran, takšna je pač bila njena osebnost. Takšna je bila ona in takšna je bila svetloba. Ko bi le bilo tako preprosto.
Nekaj trenutkov je še sedela v svoji sobi in premlevala besede, ki so pred nekaj minutami prihajale iz telefona. Zmotila jo je glasna glasba, ki je prihajala iz sosedje sobe in že je pomislila, da bi jim rekla naj jo utišajo, ko se je domislila prostora, ki ji je bil na šoli najljubši. Prostor, kjer se je nekako najbolj sprostila, saj je bila najbližje svojemu primarnemu elementu. Prostor, ki se mu reče sončno okno. Pograbila je svojo jakno in se napotila po hodniku do tretjega nadstropja.
V visokih petah se je premikala z nečloveško gracioznostjo. Med potjo je pozdravila nekaj znanih obrazov in ob srečanju s prijatelji spregovorila nekaj besed. Za trenutek je nehala razmišljati o besedah vrhov akademije in o svoji prihodnosti. Ustavilo jo je nekaj novih učencev, ki česa niso našli in z nasmeškom jim je pokazala pot do določenih krajev ali oseb.
Kmalu pa je prišla do svojega cilja – sončnega okna. Ura je bila nekaj čez šest popoldan, zatorej je bil sončni zahod precej blizu. Majhna klopca na katero se je nameravala usesti pa je bila že zasedena. In na njej ni sedel nihče drug kot ena in edina Kathryn Garnet. Njen posmehovalen pozdrav je bil nekaj kar je pričakovala. Namenila ji je rahel nasmeh in skomignila z rameni. »Hey. Glede sonca se nekako strinjam, o ljubezni in romantiki pa bi se dalo razpravljati.« je odvrnila na svoj prijazen, malce zasanjan način, kakor je znala le ona. Sedla je na klop poleg nje. »In kaj je tebe pripeljalo sem? Kolikor vem si bolj za temačne prostore.« je v enakem tonu le malce bolj izzivalno odvrnila. Bilo je zanimivo kako je lahko še tako ostre besede spremenila v nekaj milega. Čeprav tukaj še ne moremo govoriti o ostrini.

Upam da nisem bila preveč zlobna, drugače pa je tale post kar malo beden, nimam domišljije -.-"

Kathryn se je kot mentorica "temačnih" elementov dobro znašla. Le da je na trenutke bila lahko tudi do vseh pikra in sarkastična. Najbolj so ji šli na živce tisti novinci, ki so jo spraševali za pot. Pa saj nisem presneti navigator! Ob takih novincih se je le namuznila in z nadpovprečno prisiljeno prijaznostjo odgovorila, naj pogledajo na zemljevid šole in se sami znajdejo, saj jim ne bo vedno na razpolago in jim odnašala riti. Z vrhovnimi na akademiji je tako bila že cel čas v sporu, saj so ji prigovarjali, naj vendarle bo nekoliko bolj prijazna do ostalih. Sama jim pa je vedno pikro in sarkastično odgovarjala, saj se jih ni bala. Bila je edina mojstrica teme na akademiji in vrhovni si niso mogli privoščiti, da bi jo kar vrgli. Za razliko od Melisse, ki je izginila neznano kam. Mojstrica svetlobe je nekega dne kar tako izginila iz akademije in vsi so se spraševali le kam je šla. Bila je kar precej priljubljena na akademiji, vendar se je Kathryn zdela nadležna. No, namesto nje pa je prišla Hannah, ki ji je tudi šla rahlo na živce, čeprav je še ni toliko dobro poznala. Ampak že ker je bila obvladovalka svetlobe ji je morala s svojo prijaznostjo iti na živce. In zdaj je pred Kathryn stala prav ona, ki jo je zopet ogovorila s svojo neizmerno prijaznostjo, da bi jo Kath najraje klofnhila. Zbudi se človek! Ni vsem na svetu z rožicami postlano!
Ob njenem odgovoru, na svoje pikro vprašanje je Kathryn zavila z očmi. Kot da je ne bi poznala. "No, pa je obvladovalka svetlobe postala depresivna. Si prepričana, da ti niso dodelili napačnega elementa? S svojo depresivnostjo mejiš na obvladovalca sence. Saj veš, za ljubezen in romantiko bi si še žile rezali." ji je odgovorila, ter ji podarila polovičen nasmešek. Kathryn pač ni mogla iz svoje kože. "Oh ja, čisto palim na temačne prostore. Svetloba me naredi tako šibko. Dobro da si me spomnila, da se moram zapreti v svojo krsto, kjer je prijetno temno in vlažno." je še zavila z očmi. "Dragica, prosim te da obvladovalce teme ne podcenjuješ, ne bi se dobro končalo." ji je še odvrnila, in se ji predrzno zazrla v oči. Samo probaj migniti s prstom, ti bom že pokazala! Ja, danes je bila nekoliko našpičena in dejstvo, da je pred njo s svojimi komentarji stala Hannah ni bilo prijetno.

Eh, ni panike. Tud moje je en velik zamzek -.-


Odkar je Melissa izginila in si je njeno mesto priborila Hannah, se je ta počutila kot Mel-ina senca. Njena prednica je bila vse kar si je Cass želela biti. Bila je nemogoče popolna. Ena najbolj priljubljenih, če ne celo najbolj priljubljeno dekle na celotni akademiji. Spoštovali so jo vsi še učitelji. Z vrhovi šole se je odlično razumela in vedno, ko se je pogovarjala z njimi ji je nekdo potožil, da zelo pogreša Mel. Kako naj nadomesti nekoga takšnega? Novi učenci so bili še kar dosledni, večina jo je imela rada, saj so jo šele spoznali in so o Melissi vedeli samo nekaj dejstev, ki so jih izvedeli ob prihodu, ali nekaj govoric, ki so jih slišali od drugih. Tisti, ki pa so bili tukaj dlje in so bivšo mentorico svetlih elementov zelo dobro poznali, Hannah niso sprejeli tako dobro. Vsaj večina, ne. Malce je to potolklo njeno samozavest, a ne dovolj, da bi odnehala. Ne dovolj, da bi se predala.
Nehote je v glavi zaslišala Kathryine misli: Zbudi se človek! Ni vse na svetu z rožicami poslano! Imela je prav, o tem ni bilo dvoma. Vedno več temačnih stvari je bilo in vedno težje bilo videti dobre lastnosti v ljudeh, stvareh ali dogodkih. A optimizem je bil del nje, nemogoče se ga je bilo znebiti. Še vedno je slišala mamine besede, ko ji je nekoč rekla, da je veliko težje obdržati dobro mnenje, tudi v težkih trenutkih. Včasih se je zato počutila boljše, močnejše. Znala je biti pesimistična, a ni hotela biti. Tukaj se je razlikovala v podobi, ki jo je Kath očitno ustvarila v svojih mislih. Mogoče bi se morala začeti več družiti z njo, da bi spoznali kas e skriva za njunima maskama. Obema.
»Kako si iz 'o tem bi lahko še razpravljali', ven dobila da sem depresivna?«
Ni ji bilo jasno kako lahko ljudje v vsem vidijo toliko slabega. Čeprav je sama počela prav to, le obratno. Za trenutek se je ujela v razmišljanju, kako bi bilo če bi res vse videla tako pesimistično. Misli je še isto sekundo odgnala.
»Nisem mislila, da si tako darkerska.«
Je za hip igrala njeno igro. Kot prej pri njeni sogovornici se je slišalo, da ne misli resno. Le da so Hanahine besede zvenele precej bolj milo.
»Nikoli vas nisem podcenjevala in vas tudi ne mislim. Ne vem, zakaj bi lahko mislila, da vas.«
Ni pričakovala, da bo Kath njen odgovor všeč, saj so njene misli jasno in glasno dokazovala, da danesni ravno dobre volje. In Cassie v takšnem momentu ni bial najboljša družba..