Evelyn je rahlo nemrščeno obstala pred začetkom gozda in previdno pokukala med drevesa. Na hitro se je obrnila proti bolj prijetnim predelom okoli akademije, preden je svojo pozornost vrnila k rahlo temačnemu gozdu pred seboj. Nikoli ni bila prevelika oboževalka gozdov, že tisti precej razredčeni doma ji niso bili preveč prijetni. Vedno je imela občutek, da nanjo v njih prežijo namišljeni sovražniki, ki le čakajo na trenutek, ko se bo sprostila in nehala tako živčno oprezati za vsem. Da ne omenjamo, da bi jo kakšen obvladovalec ognja zlahka zažgal med vsemi temi drevesi. Joj, res preveč poslušam starega. Teža torbe, ki je visela na njeni desni rami, jo je spomnila zakaj natančno se pripravlja na vstop v gozd. Pred odhodom na akademijo se je pri njih oglasil nek dedov prijatelj, mojster smrti. Ker je vedel, da jo tematika precej zanima, ji je pustil neko precej ogromno, staro irsko knjigo o tem. Njegova družinska zapuščina, ali kaj je že rekel. S to knjigo se je želela spraviti nekam na samo, pa je bilo zaradi lepega vremena seveda vse polno. Razen gozda verjetno, kdo pa zahaja tja. Seveda bi lahko ostala v apartmaju, ampak tam ni smela kaditi. Oh, sovražim pravila. Z globokim vdihom je naredila prvi korak med drevesa in se zdrznila že ob prvem poku vejice. "Evelyn Morrigan, dihaj. Le najdi tisto prekleto jaso." si je zamrmrala in nadaljevala svojo pot. Pogovarjam se sama s seboj. Spet. Prvi znak norosti. Previdno je stopala med vejami, saj res ni želela, da bi se uničila njena ohlapna pregrešno draga srajca. Sicer jih je imela cel kup, ampak ta je bila nekako med njenimi najljubšimi. Ob šumu nekje za sabo se je skoraj zaletela v drevo pred seboj in sunkovito se je ustavila. Njene oči so begale med drevesi, iščoč vir šuma, a videla ni nič sumljivega. Z rahlo tesnobo je opazovala sence, ki so bile povsod okoli nje. Dejstvo, da se bo kmalu verjetno stemnilo, je sploh ni pomirjalo. V splošnem je sicer oboževala noč, ampak ne sredi nekega gozda. Z globokim izdihom je še zadnjič pogledala okoli sebe, nato pa nadaljevala hojo po poti, ki bi naj vodila do jase. "Ojoj. Morala se bom še vrniti." je tiho zastokala, a vseeno hodila naprej. Končno je prispela do jase, ki je verjetno mnoge očarala s kupom barvnih rož. "Če bi bile vsaj orhideje..." je zamrmrala in z očmi prečesala jaso, ki je izgledala prazna. Vsaj to, za ves moj trud. Odločila se je, da bo tisti prazen prostor na sredini primeren za njeno branje, ko je tik pred sabo naenkrat zaslišala znan glas, ki jo je pozdravljal. Pred njo se je nekako pojavila Noreen, tista obvladovalka zemlje. Nekako je zadušila presenečen krik in jo je raje premerila z rahlo priprtimi očmi. "Noreen," je pokimala v pozdrav. Mogoče bo pa kmalu odšla. "Čudovit? Ne bi rekla," je tiho prhnila. Težko torbo je rahlo premočno vrgla na tla, sama pa se usedla zraven nje, vesela, da ima na sebi črne kratke hlače."In, kaj počneš tu?" se je sladko nasmehnila. Upala je, da se bo kmalu odšla pogovarjat z drevesi, ali karkoli bi že naj počela, nekam globje v gozd. Knjiga v torbi jo je vedno bolj vabila. Med čakanjem na odgovor je iz torbe potegnila cigareto in jo z rahlim nasmeškom olajšano prižgala. Mislim, da še kar nekaj časa ne bom nehala.