Chris Kathleen Siana Costele, dekle z lešnikovo rjavimi očmi in svileno rjavimi lasmi, je previdno pokukala v svoj apartma, v katerem bo bivala in olajšano zavzdihnila. V njem je bilo pohištvo črno-bele barve in to jo je pomirilo, saj je mislila da bo morala živeti v sobi z kričečimi barvami, ki jih je sovražila. Preden je vstopila, si je še dobro ogledala apartma. Postelja, ki je bila črne barve, prav tako črn fotelj, bela pisalna miza, črn stol, bela omara in tako naprej. Tudi kopalnica je bila večinoma bele barve, tu pa tam je bila sicer modre, a to je ni razjezilo, saj je vedela, da bo v kopalnici preživela ravno eno šestdesetino dneva. Poleg tega, pa modra ni bila tako zelo slaba barva. Ko se je končno prepričala, da res ni nikjer nobene zoprne barve je vstopila, svoj kovček vrgla na fotelj in se zazrla skozi okno. Spet bo vse enako. Noben je ne bo maral, ker je takšna arogantna važička. Pa koga briga. Glavno da ima samo sebe. ''Saj je bilo vedno tako,'' je zamrmrala. ''Kaj bi se sekirala.'' Stopila je do postelje in sedla nanjo. Nekaj časa je tako sedela, zmedena zaradi vsega, na koncu pa je vstala, pograbila kovček in začela metati oblačila v omaro. Ko so že vsa oblačila, razen čevljev in knjig počivala v omari, je stopila do televizije in jo prižgala. Ni bila ljubiteljica tehnologije, a ko ti je dolgčas je tudi slednja koristna. Zato je nekaj časa gledala neko brez vezno nadaljevanko, ko pa je že obupala nad njo, pa je stopila do okna in se zazrla čezenj. Opazovala je vrvež v mestecu okoli vodnjaka. Prijateljice so si razburljivo nekaj šepetale med sabo, fanti pa so tekmovali, kdo je boljši v tem in onem. In takrat se je zavedala, da jim ne bo nikoli enaka. Saj je bila vendar uporabnica najbolj neumnega elementa, smrti, katerega uporabnikov se vsi izogibajo.

@words: 314