Effy je tiho kot senca skoraj prilebdela v sobo s pokali. Ja njeno gibanje je bilo polno miline in zato je izgledalo kot bi lebdela. S svojimi dolgimi elegantnimi prsti, je lahno zdrsela čez napise na pokalih. Nekateri so bili novejši, drugi še iz srednjega veka. S svojimi modrimi očmi je prodorno brala napise, kot bi pričakovala da bo odkrila koga znanega. Pa ga ni bilo. Pa saj tudi ni pričakovala da bo. Nnjeni starši niso bili nadarjeni za enega od elementov. Bila sta samo dva brezčutna človeka, čisto navadna in brez posebnih moči. V njej je tlela želja po maščevanju ampak jo je hitro zatlačila nekam v globine svoje duše. S tem se bo ukvarjala ko bo znala več. Za zdaj sploh ni znala toliko. Lahko je le zgoščevala temo in to je tudi zdaj poskusila. V prostoru je namreč vadal somrak in kmalu ga je zapolnila popolna tema, ki pa se je na Effyjin ukaz spet razredčila. Spraševala se je kdaj se bo začel pouk. Želela s eje namreč naučiti čim več. Nenadoma so na hodniku zadoneli koraki visokih pet, podobne njenim. Ozrla s eje proti vratom ,katerih kljuka s eje počasi upognila.

Začetni dnevi na akademiji so se Emmi zdeli nekaj posebnega. Od kar je ugotovila, da je njen element Tema, se ji je zdelo kot, da je končno našla svoje mesto. Prostor kamor spada. Kot da bi našla del sebe. Ne, ne del sebe. Kot da je našla sebe. Temo ni bila del nje, tema je bila ona in ona je bila tema. Ne glede na to, kako zakomplicirano se to sliši, je tako čutila in to je bilo edino pomembno. Vsaj zanjo. Za osebo kot je sama je bila, arogantno, vzvišeno, sovražno, pesimistično, trmasto, je bilo to vseeno. Življenje jo je naučilo, da lahko zaupa samo sebi in da je v bistvu boljša od drugih, ker jim ni enaka. To si je vbila v glavo in, njeni trmi je težko oporekati. Kaj težko, tako rekoč nemogoče. Akademija ji je počasi priraščala k srcu, kljub bednim, manj pomembnim osebam – govorimo predvsem o 'svetlih' elementih. Preiskala je že vso akademijo in poznala kar nekaj skrivnih kotičkov, za katere ostali niso vedeli. A bil je en prostor v katerem še ni bila. Soba s pokali. V kleti se ni dolgo zamujala, saj je bila tam učilnica duha, še enega njej ne ravno ljubega elementa. A slišala je za vse možne uspehe učencev tod te ustanove, zatorej je bila soba s pokali nekaj, kar je morala videti. In ni se bilo težko izmuzniti iz sobe, saj so vsi vedeli, da hočejo učenci, ki so tukaj prvi videti vse možne predele akademije. Pa še v sobi ni mela nič za delat. Tako se je v ozkih kavbojkah, ohlapno, črno majico z kratkimi rokavi in 15 cm visokimi petami odpravila pogledati še tole. Eleganca ji je bila prirojena zato je obrnila mnogo pogledov, ko se je sprehodila po veliki avli do kleti. Postala je pred vrati, a ne za dolgo. Kmalu je prijela kljuko in odprla vrata. A ni bila sama. Le zakaj je pričakovala, da bo sama, ko pa ja ni edina, ki je na novo na šoli. Temnolaska na koncu hodnika je bila zagotovo obvladovalka Teme. Vsaj ena bednih 'sončkov' ni bila. A to še ne pomeni, da je dovolj dobra, da bi bili prijateljici. Premerila jo je s pogledom, nato pa nadaljevala svojo pot. Ustavila se je pred omaro v kateri so bili pokali. Eno izmed mnogih. Dekleta ni več pogledala, bo že sama kaj rekla, če bo hotela pogovor. In morala je priznati pokali pred njo so bili prečudoviti. Kakorkoli obvladovalci Teme to sploh dojemajo.

Effy je s svojimi modrimi očmi spremljala gib prišleke. Bila je obvladovalka teme. No niti ni tako slabo. Mislim, ni bila vsa vesela, sončna in nasmejana obvladovalka kakšnega svetlega elementa. Samo ošinila jo je in se posvetila pokalom. Effy je skomignila. Ljudi ki so bili taki kot ona je bila na splošno bolj vesela kot pa kakšnih hiperaktivnih, ki so te na vsak način želeli vplesti v pogovor. Več kot očitno se rjavolaska ni hotela pogovarjati z njo. Kot da j ije kaj mar. Spet se je posvetila pokalom in s prsti lahno drsela po gladki kovini. Si je želela da bi bilo enkrat na enem od njih njeno ime? Nee. Ali pa ja. V življenju si je želela doseči veliko in prav dobro bi bilo, če bi nekega dne tak pokal krasila ploščica z njenim imenom. Ampak do takrat je še dolgo. Ustavila se je pri največjih pokalih. Eden je bil namenjen ustanoviteljicam akademije. Mimogrde bili naj bi obvladovalki teme in svetlobe, drugi pa njeni menotrici Kathryn Garnet. Z občudovanjem je strmela v ploščico. Navaden človek bi lahko rekel da je njena velika oboževalka ampak ni bila. Le občudovala jo je zaradi njene razsežne moči teme. No pa saj ni važno. Ozrla po sobi in dekle se je odkašljalo. To bi lahko pomenil znak za pogovor, pa ni bil. Effy je sproščeno nadaljevala pot po ogromni sobi.