HomeHome  CalendarCalendar  FAQFAQ  SearchSearch  MemberlistMemberlist  UsergroupsUsergroups  RegisterRegister  Log inLog in  





Share | .
 

 Glade

View previous topic View next topic Go down 
AuthorMessage

hannah cassie evans

avatar



Število prispevkov : 186
Your age : 20

PostSubject: Glade   Sun Jun 10, 2012 8:46 am

GLADE

Jasa na sredi gozda, poraščena s travo in na kater raste na stotine cvetlic. Sem študentje radi zahajajo na kakšne piknike.
Back to top Go down
View user profile

Gost


Guest


PostSubject: Re: Glade   Mon Jun 18, 2012 8:02 pm

    tagged: for evelyn, darling (:

    temne sence so padle pred njene oči in pred obrazom so se ji zopet poigravale majhne podobe nečesa neznanega. lahko bi rekli, da jo je lovil lasten odsev nečesa povsem neznanega, čeprav ni bilo tako neznano. a kakorkoli že, tistega dne je po gozdu tavala povsem izgubljena in bolj slabe volje. lase je imela kot ponavadi spuščene, da se je veter poigraval z njimi in so plapolale na vse strani. le malokrat jih je imela željo ukrotiti in jih je spela v tesen čop ali figo, kar pa je samo še bolj poudaril njen rahlo mladostni videz in je bila s tem videti še mlajša kot sedaj. na sebi je imela razvlečeno pisano žensko krilo, ki je komajda pokril njeno oprsje, roke pa so bile pokrite z rdečo ruto, ki jo je imela ogrnjeno okoli ramen. kar bosonoga se je v tem toplem pomladnem večeru sprehajala po gozdu, ki je bil last akademije na kateri se je šolala. čeprav je mogoče zadnje čase začutila rahlo potrebo po tem, da bi odšla stran. daleč, daleč stran kjer bi jo imeli ljudje radi. ne, ni šlo zato, da je iskala potrebo po ljubezni. sploh ne. šlo je zato, da bi srečala ljudi, ki bi jo razumeli in ji pomagali razvijati drugačen um, ki ga je imela. ona, no bila je posebna - to so vedeli vsi, ki so z njo govorili vsaj enkrat v življenju. njene oči so bile vedno rahlo zamegljene, zrla je v prihodnost in preteklost, tako da za sedanjost sploh ni imela časa. hkrati pa je bila njena govorica tako silovito polna neke drugačne energije, ki je večino ljudi odbijala od nje. a vedno so se našli taki, ki so jo razumeli ter jo podpirali. ko se je že tretjič sprehodila mimo starega rjavega hrasta je tokrat zavila po bližnji potki pokriti z mahom. s prsti je rila v mehak sloj mahu, ki se je razrasel po gozdnih tleh in uživala v toplem soncu, ki ji je ogreval telo. za trenutek se je ustavila in prisluhnila petju ptic, ki so žvrgolele svojo pesem, nato pa nadaljevala pot do jase na kateri so bile posajene cvetlice raznoraznih vrst. ko je prišla do sredine jase je globoko vdihnila svež zrak in legla na tla. tistega dne je bilo nebo popolnoma jasno. niti enega oblačka ni bilo na njem in mnogi bi verjetno rekli, da gre tu za pretiravanje. a ni res. nebo je bilo jasno in ni kazalo, da bi padal dež. sonce je svoje žarke metalo na vse strani in s tem dajalo vedeti, da se še kar nekaj časa ne namerava umakniti. kljub večeru, ki se je počasi približeval. »pozdravljena evelyn.« je tiho dejala in se nasmehnila plavolaski, ki se je ustavila za njenim hrbtom. ni je videla, a slišala je njene težke korake, kar je bilo dovolj. »gozd je danes še bolj čudovit kot ponavadi, se ti ne zdi?« je z nasmeškom in očarljivim obrazom dajala nato pa se s telesom obrnila proti prihajajoči se postavi in se zahihitala.
Back to top Go down

evelyn audrey barthes

avatar



Število prispevkov : 109
Your age : 25

PostSubject: Re: Glade   Mon Jun 18, 2012 8:48 pm

Evelyn je rahlo nemrščeno obstala pred začetkom gozda in previdno pokukala med drevesa. Na hitro se je obrnila proti bolj prijetnim predelom okoli akademije, preden je svojo pozornost vrnila k rahlo temačnemu gozdu pred seboj. Nikoli ni bila prevelika oboževalka gozdov, že tisti precej razredčeni doma ji niso bili preveč prijetni. Vedno je imela občutek, da nanjo v njih prežijo namišljeni sovražniki, ki le čakajo na trenutek, ko se bo sprostila in nehala tako živčno oprezati za vsem. Da ne omenjamo, da bi jo kakšen obvladovalec ognja zlahka zažgal med vsemi temi drevesi. Joj, res preveč poslušam starega. Teža torbe, ki je visela na njeni desni rami, jo je spomnila zakaj natančno se pripravlja na vstop v gozd. Pred odhodom na akademijo se je pri njih oglasil nek dedov prijatelj, mojster smrti. Ker je vedel, da jo tematika precej zanima, ji je pustil neko precej ogromno, staro irsko knjigo o tem. Njegova družinska zapuščina, ali kaj je že rekel. S to knjigo se je želela spraviti nekam na samo, pa je bilo zaradi lepega vremena seveda vse polno. Razen gozda verjetno, kdo pa zahaja tja. Seveda bi lahko ostala v apartmaju, ampak tam ni smela kaditi. Oh, sovražim pravila. Z globokim vdihom je naredila prvi korak med drevesa in se zdrznila že ob prvem poku vejice. "Evelyn Morrigan, dihaj. Le najdi tisto prekleto jaso." si je zamrmrala in nadaljevala svojo pot. Pogovarjam se sama s seboj. Spet. Prvi znak norosti. Previdno je stopala med vejami, saj res ni želela, da bi se uničila njena ohlapna pregrešno draga srajca. Sicer jih je imela cel kup, ampak ta je bila nekako med njenimi najljubšimi. Ob šumu nekje za sabo se je skoraj zaletela v drevo pred seboj in sunkovito se je ustavila. Njene oči so begale med drevesi, iščoč vir šuma, a videla ni nič sumljivega. Z rahlo tesnobo je opazovala sence, ki so bile povsod okoli nje. Dejstvo, da se bo kmalu verjetno stemnilo, je sploh ni pomirjalo. V splošnem je sicer oboževala noč, ampak ne sredi nekega gozda. Z globokim izdihom je še zadnjič pogledala okoli sebe, nato pa nadaljevala hojo po poti, ki bi naj vodila do jase. "Ojoj. Morala se bom še vrniti." je tiho zastokala, a vseeno hodila naprej. Končno je prispela do jase, ki je verjetno mnoge očarala s kupom barvnih rož. "Če bi bile vsaj orhideje..." je zamrmrala in z očmi prečesala jaso, ki je izgledala prazna. Vsaj to, za ves moj trud. Odločila se je, da bo tisti prazen prostor na sredini primeren za njeno branje, ko je tik pred sabo naenkrat zaslišala znan glas, ki jo je pozdravljal. Pred njo se je nekako pojavila Noreen, tista obvladovalka zemlje. Nekako je zadušila presenečen krik in jo je raje premerila z rahlo priprtimi očmi. "Noreen," je pokimala v pozdrav. Mogoče bo pa kmalu odšla. "Čudovit? Ne bi rekla," je tiho prhnila. Težko torbo je rahlo premočno vrgla na tla, sama pa se usedla zraven nje, vesela, da ima na sebi črne kratke hlače."In, kaj počneš tu?" se je sladko nasmehnila. Upala je, da se bo kmalu odšla pogovarjat z drevesi, ali karkoli bi že naj počela, nekam globje v gozd. Knjiga v torbi jo je vedno bolj vabila. Med čakanjem na odgovor je iz torbe potegnila cigareto in jo z rahlim nasmeškom olajšano prižgala. Mislim, da še kar nekaj časa ne bom nehala.
Back to top Go down
View user profile

NPC

avatar



Število prispevkov : 22
Your age : 23

PostSubject: Re: Glade   Tue Jul 17, 2012 11:54 am


Mandy Sudette, unknown


"Tri študente sem morala zvleči v gozd. Sedaj noben ne more pomagati akademiji." se je zlobno zasmejala Mandy Sudette in že v naprej načrtovala, kaj bo storila. Študentje so bili sedaj izgubljeni v gozdu in akademija je bila prosta za napad. Načrtno je pustila tam pergament z napisom, z namenom, da jim da vedeti, da absolutno nimajo možnosti za rešitev. Še enkrat si je zamrmrala sporočilce, če zveni dobro, nato pa ga odvrgla na sredo trave.
Niti ne poskusite pomagati akademiji. Za vas se bi lahko slabo končalo. Ups, čisto sem pozabila, saj sploh ne morete pomagati nikomur, izgubljeni ste. Vso srečo pri iskanju poti domov, ampak saj vsi dobro vemo, da se nikdar več ne boste vrnili niti na akademijo, niti k svoji ljubljeni družini.
Le zato, da bi jih dodatno spravila v brezup je zraven pergamenta položila še tri prazne plastenke vode, ter par vžigalic. Nato so se študentje začeli prebujati, zato se je Mandy trikrat obrnila okrog svoje osi, ter izginila neznano kam.
Back to top Go down
View user profile

sydney violet waldorf

avatar



Število prispevkov : 33
Your age : 23

PostSubject: Re: Glade   Tue Jul 17, 2012 2:48 pm


Emma Faith Hutcherson
________________________________________________________________________________________________


    Bilo je prav čudno, da je spala mirneje kot kadarkoli prej. Običajno je vedno nekaj sanjala, a nocojšnja noč je bila mirna kot stoječa voda. Že se je zbudila, a je oči za nekaj trenutkov še pustila zaprte, da bi uživala v miru. Toda potem je pod sabo začutila trdo podlogo. To ni postelja, bolj mehkega jogija kot ga ima Em si ne morete predstavljati. Hitro je odprla oči in zamežikala zaradi svetlobe. Sonce jo je zbodlo v oči, in kot uporabnica teme tega res ni marala. Pogledala je na uro, ki jo je nosila na zapestju, a te ni bilo tam. Globok vzdih in že je bila na nogah. Malce majavo, a je lahko stala. Prijela se je za glavo in si pomela oči. Najverjetneje so jo omamili. V ustih je še vedno imela čuden okus in ta, je bila prepričana, ni ostal tam zaradi večerje. Z roko si je šla skozi razmršene lase in jih za silo uredila. Po površnem pogledu na okolico je ugotovila, da stoji redi jase, okoli nje pa nič drugega, kot velika drevesa. Nemogoče! To se ne more dogajati meni. je pomislila z običajnim srdom. Kako si jo sploh kdo drzne omamiti in zvleči na nekam na sredo gozda, ne da bi vedela pot nazaj. Mirno, Emma Faith, vse bo še vredu. se je hotela prepričati v mislih, čeprav ji je vse prej kot uspevalo. Obrisala si je zemljo iz temno modrih kavbojk in podrobneje preletela jaso s pogledom. Opazila je še dve osebi, očitno ni bila edina, ki so jo zvlekli sem.. Na šoli ju je že videla, a nobene ni poznala po imensko. Šlo je za uporabnico duha in zraka, za to bi bila skoraj pripravljena dati roko v ogenj. Počasi se je premaknila stran od prvotnega mesta - prostora, kjer se je zbudila. Ne daleč stran od sebe je zagledala kos papirja počečkan z črno pisavo in tri plastenke vode. Skoraj poletela je do mesta, saj jo je v grlu že neprijetno tiščalo, zaradi žeje. Ko pa je pokleknila je opazila, da so flaše prazne. "Prekleto!" je zaklela in dodala še nekaj drugih bolj ne primernih kletvic. Ustavila se je ravno toliko, da ni plastenk pohodila in tako popolnoma zasrala vse možnosti za pijačo. Odvila je papir in naglas prebrala sporočilo:
    "Niti ne poskusite pomagati akademiji. Za vas se bi lahko slabo končalo. Ups, čisto sem pozabila, saj sploh ne morete pomagati nikomur, izgubljeni ste. Vso srečo pri iskanju poti domov, ampak saj vsi dobro vemo, da se nikdar več ne boste vrnili niti na akademijo, niti k svoji ljubljeni družini"
    Branje je končala s sarkazmom. Ja, ta pravo osebo so našli. Ljubljenje družine ni imela, že od nekdaj in čeprav je bila akademija njen edini dom, se ne bi težko sprijazni z njenim uničenjem. Vseeno pa se njen običajen posmehljiv nasmešek ni pojavil na resnem obrazu. Ravno je hotela vstati, ko se je zaletela v eno od deklet. "Je tako težko paziti, kje stojiš?!" je jezno vprašala. Stvar ji je najedala živce in ni bilo dvakrat za reči, da bosta dekleti s katerima je pristala tukaj, pri temu kaj pripomogli.

________________________________________________________________________________________________
TAGGED the mission: Evelyn, Noora, NPC
WEARING darkblue jeans, white shirt, high heels.
WORDS 521

Back to top Go down
View user profile

evelyn audrey barthes

avatar



Število prispevkov : 109
Your age : 25

PostSubject: Re: Glade   Tue Jul 17, 2012 6:48 pm


She was like the moon—part of her was always hidden away.

Na oknu ogromne stavbe sredi širnega posestva je stala droba svetlolaska in s strahom v očeh opazovala dogajanje pod oknom. Vsa drevesa ob reki so divje gorela, ogenj pa se je dvigal vedno višje, vedno bližje glavni hiši. Panično se je začela umikati proti vratom in jih s tresočo roko odprla, nato pa se spustila v divji tek po širokem hodniku. Na koncu hodnika je bila osvetljena soba s priprtimi vrati, ki jih je deklica previdno odprla. Pričakala jo je ogromna, s svečami razsvetljena plesna dvorana, iz starega gramofona v kotu pa se je vila tiha glasba. Na sredi sobe je ležala stara ženska, babica drobne deklice, obkrožal pa jo je krog ognja. Deklica je s tihim krikom stekla k negibljivi podobe ženske na tleh in se preko ognja vrgla na tla k njej. Ogenj je zajel njeno tanko spalno srajco in začela je goreti. Kljub vedno bolj glasnim krikom svetlolaske se ogenj kar ni in ni ustavil, dokler ni več videla ničesar.
Evelyn se je z glasnim vdihom zraka zbudila in komaj zadržala krik. Te sanje so bile prisotne skoraj vsako noč, a vedno so se končale z babičinim truplom in ognjenim krogom. Tokrat se ni bila sposobna zbuditi. V sencih je začutila začetke glavobola in z glasnim stokom zamahnila z desnico, pričakujoč da jo bo pričakala nočna omarica s painkillerji in kozarcem vode. Namesto tega je njena roka omahnila na rahlo vlažno zemljo. Svetlolaska je sunkovito odprla oči in šokirano opazila svetlozeleno listje nad seboj, namesto pomirjujočega belega stropa. Svetloba je le še ojačala njen glavobol in hladne dlani je prislonila na senca. Počasi se je začela zavedati svoje okolice. Ležala je na trdnih tleh, sredi gozda. Neznano kje. Njena prva misel je bila, da je nekje zbrskala alkohol in nekako zatavala v gozd, a to takoj prečrtala zaradi pomankanja tistega tipičnega okusa v ustih. Namesto tega je prevladoval nek ogabno sladek okus, za katerega je sumila, da ne pomeni nič dobrega. Previdno se je dvignila in nekako premagala slabost in vrtoglavico, ki sta spremljala vedno močnejši glavobol. V sedečem položaju se je začela razgledovati po jasi, na kateri je trenutno bila. Dober meter stran od nje je na tleh ležalo še eno dekle, ena se je pa očitno že zbudila, saj je klečala na tleh ne daleč stran od nje. Precej nestabilno je vstala in se počasi približala neznanki, ki si je ogledovala kup majhen kup predmetov na tleh. Nameravala se ji je pridružiti v preiskovanju predmetov, ko je dekle naenkrat začelo brati besede na kosu papirja. Z vsako besedo več, jo je prevzemal vedno večji strah. Kaj. Kaj. Kaj se dogaja. Zakaj se to dogaja. Meni. Spet. Hočem domov. Kot pribita je obstala na mestu in še opazila ni premikanja dekleta pod njo. Njuno trčenje je precej močno občutila in le zavila z očmi ob njenih besedah. »V tej situaciji? Ja,« je zamrmrala in ošinila predmete na tleh. Tri prazne plastenke vode in par vžigalic. »Vsaj cigarete bi lahko dala, če nam že podarja vžigalice,« je nervozno zamomljala in si z roko šla čez precej skuštrane lase. Šele zdaj je opazila, da ima na sebi lahkotno črno obleko in neke absolutno previsoke McQueene. Imela je občutek, da ta dan niti slučajno ne bo koristil njenim precej trhlim živcem. Nekdo me hoče ubiti. Nimam nikotina. Nimam kofeina. Sem sredi prekletega gozda. V paru mojih najljubših čevljev. Dobro jutro, Evelyn. Globoko je vdihnila in se obrnila k drugima dvema, v upanju, da katera malce bolje deluje v takšnih situacijah kot ona.
Back to top Go down
View user profile

Sponsored content





PostSubject: Re: Glade   

Back to top Go down
 

Glade

View previous topic View next topic Back to top 
Page 1 of 1

Permissions in this forum:You cannot reply to topics in this forum
Into the mystic :: Nekaj zabavnega :: 
 :: 
-